nedelja, 30. december 2012

Nad oblaki

Tale pa bo verjetno zares zadnja objava v 2012 :) prednovoletna smuka nama je letos v zadnjem hipu vendarle uspela :) nad oblaki...


sreda, 26. december 2012

Še zadnja

Objava v tem letu :) vsaj tak je plan... razen, če se vmes ne zgodi nekja ekstra fotogeničnega ;)


Skratka, vsem bralcem in gledalcem bloga se zahvaljujem za oglede in spodbudne besede, s fotografijo in bloganjem zagotovo nadaljujem tudi v prihodnjem letu 2013... Preteklo leto je bilo polno vsega - kot zelo zavita vijuga, s kar nekaj pomembnimi vzponi, pa tudi manj lepimi spusti... A preteklost puščam za sabo, kot se je odvila, stojim v zdaj in pustim prihodnjemu, da me preseneti, ko se v trenutku uprisoti... Danes sem samo srečna, da sem ob včerajšnji skorajšnji kraji maila oziroma google računa še vedno tu :)


Lepe praznične trenutke in čaroben vstop v leto 2013!


torek, 25. december 2012

Praznične lučke

Pred koncem leta sva zavila še v božično Ljubljano... srečanje z dobrimi prijatelji, kuhanček in nekaj slik lučk, dokler me ni zazeblo v prste :)




torek, 4. december 2012

Kaj bo ostalo za nami?




V burnih časih in nevarnih vetrovih, ki vejejo po Sloveniji, se vsi kar naenkrat sprašujejo, od kod so se vzeli vsi ti ljudje, ki v mrzlih jesenskih popoldnevih stojijo na ulicah in izražajo svoje zahteve... Mediji se sprašujejo, kaj je bistvo takih upornih gibanj, nekateri povezujejo ulice Maribora z ulicami Tahrira, nekateri v tej zmedi opozarjajo na nasilje, ki uničuje sporočilnost samih protestov. Naj bodo mariborski radarji sprožilec trenutnih razmer ali ne, jasno je, da imajo ljudje dovolj kraje - pred očmi jim bodo odnesli še poslednje koščke socialne in pravne države, kar jo je Slovenija v zadnjem obdobju, od začetka krize, še premogla. Ljudje so prišli ven, na prosto, da preprečijo neupravičen rubež. Jih kdo sploh sliši?



Ko so se na Valu 202 pridružili projektu Botrstvo, ki ga izvaja Društvo prijateljev mladine Slovenija, so ljudje širom Slovenije lahko slišali pretresljive zgodbe otrok, ki nimajo kaj jesti. Ki pijejo vodo, da ne občutijo lahkote. Ki se v šoli pretvarjajo, da niso lačni, ker vedo, da bo le tako kosilo lahko jedel manjši bratec - ki "hrano potrebuje, saj še raste". Na vseprisotnost takšnih zgodb in revščine, ki iz otroka naredi osebo, ki razmišlja odraslo in kateri je bilo zaradi preživetvenih skrbi ukradeno otroštvo, se je odzvalo mnogo tako imenovanih botrov. Upajmo, da se nas bo še več. Toda srž problema ni v tem, da ljudje, ki imajo malo, dajejo tistim, ki nimajo skoraj ničesar. Če je človek tega sposoben, je lahko ponosen, da v sebi kljub vsesplošni otopelosti in pasivnosti, vendarle še vedno nosi tisto, kar je človekova najpomembnejše premoženje - njegova človečnost. A problem vendarle tiči drugje. Kam smo prišli, če bodo najrevnejši v naši družbi postali odvisni od tistih, ki imajo nekoliko več. Koliko časa lahko traja takšno medsebojna državljanska solidarnostna pomoč? Kam je izginila socialna država in z njo mehanizmi, s katerimi bi uravnavali neuravnotežene razmere?
Evropa pozablja na svoje tekom stoletij zavidanja vredne pridobljene ideale socialne pravičnosti, ki bi lahko bili zgled državam po vsem svetu. Evropa bi morala negovati in še utrjevati te pridobljene socialne pravice, namesti tega pa smo danes širom Evrope priča rušenju evropske družbene pogodbe. Ko prideš danes v Slovenijo, tako prideš v deželo, kjer se socialne neenakosti kompenzirajo z meddržavljansko pomočjo, namesto, da bi se borili za socialne pravice, ki bi morale biti temelj demokratične družbe 21. stoletja. V kakšni državi živimo, če so najšibkejši med nami odvisni od solidarnosti maloštevilnih, ki so pripravljeni svojo lastnino deliti z drugimi? Kaj se zgodi, ko bo botrov preprosto zmanjkalo, saj bo tistih, ki jih bodo potrebovali, bistveno več?
Nekaj je močno narobe z državo ( vladajočimi, ki imajo vpliv na varčevalne ukrepe, zakonodajo, socialne transferje), če skrb za svoje državljane prelagajo na pleča sodržavljanov. Kaj pa še ostane od države, če izbrišemo vse tako imenovane socialne "ugodnosti" (=pravice), ki so temelj socialne države? Pravico imamo do brezplačnega kvalitetnega šolstva, subvencionirane prehrane za otroke v šolah in vrtcih, raznih oblik socialne pomoči tistim, ki brez nje ne morejo dostojno živeti, do kulture in izobraževanja, ki nista sama sebi namen, do socialne varnosti in stabilnosti... Z izgovori, da so socialne transferje v preteklosti mnogi izkoriščali, se delno strinjam - toda to ni problem tistih, ki jih zares potrebujejo. Za to so pristojni uradi in inšpektorji, ki bi morali z delom na terenu (in ne v pisarnah ter v excellovih tabelah) reševati vsak primer posebej. Ne smemo se odpovedati socialni deželi - to je navsezadnje vse, kar nam bo na dolgi rok ostalo - politiki in njihove politike so minljive, neoliberalne elite so minljive, vrednote, za katere se splača boriti, pa nas lahko preživijo. To je tisto, kar lahko zapustimo vsem, ki pridejo za nami...
Ne glede na mnoge kritike in ugovore, ki jih je moč slišati o ideji UTD (univerzalnega temeljnega dohodka), gre v nekem smislu ravno za "skrajen" poskus zoper pritiske neoliberalizma in zoper optiki kapitala. Če bi se socialni transferji enakomerno porazdelili po družbi, bi vsak dobil dovolj za preživetje, za vse ostalo (hobije, počitnice, luksus), pa bi moral še dodatno delati. S tem bi država enakomerno poskrbela za vse, od vsakega posameznika pa bi bilo nadalje odvisno, kako skromno želi živeti svoje življenje. Seveda bi bilo za uvedbo UTD potrebno povsem prestrukturirati sedanjo socialno shemo (kar je še ostalo od nje), toda UTD je ena izmed možnosti, ena izmed poti, na kateri bi bilo za socialno šibkejše manj ovir. Morda starši potem ne bi več potrebovali pošiljati svojih otrok na obiske k prijateljem zgolj zato, da bi bili gotovi, da so se otroci tam vsaj najedli...
Od tega trenutka je odvisno, koliko socialne dežele bomo izgubili. Koliko jo bo pogoltnilo varčevanje. Socialnih temeljev, na katerih je postavljen ideal združene Evrope, ne smemo dati. Vsak mora k temu prispevati svoj delež!

nedelja, 18. november 2012

nedelja, 4. november 2012

Pobeg

Midva sva zaradi vsega spodaj omenjenega kompenziranja in morebitne hipokrizije tudi letos na dotični dan pobegnila... Sprva je bil plan nekam dalj, pa se nama letos žal ni izšlo... Tako sva za dva dni pobegnila na Bled, da sva bila spet malo sama s sabo... Bilo je čudovito!



sobota, 3. november 2012

Potrošniška kompenzacija?





Spet je kot vsako leto počasi in nazaželeno prišel november - verjetno mnogim manj priljubljen mesec. Sploh začetek meseca ne obeta ravno mesec veselja in radosti. Ponavadi še dežuje in človeku ne preostane drugega kot da se počasi začne mentalno pripravljati na zimski dremež..
Za 1. november se še zlasti v Sloveniji zdi, da ni dan mrtvih oziroma po krščansko vseh svetih, ampak je praznik luči, oziroma natančneje rečeno sveč. Ljudje povsem zblaznijo, nakupujejo cele platoje sveč in jih kot za stavo prižigajo - na grobove, kjer je sveč že toliko, da na novo prižgane skoraj nimaš več kam postaviti. Slovenija je nekakšen fenomen glede porabljenih sveč. Ne samo, da je to velik okoljevarstven problem - sveče namreč hitro izgorijo, prižge se nove, teden po prvem novembru pa ostanejo kupi plastike, ki čakajo na ponovno predelavo. Sveč je iz tega vidika odločno preveč. Je pa prekomerna poraba sveč morda zanimiva tudi kot psihološki fenomen. Sama za prvi november navadno ne obiskujem grobov, ker resnično ne morem deležiti na takšnem vsesplošnem obredu. Preprosto mi ničesar ne pomeni, zato grob obiščem, ko je pokopališče že izpraznjeno. Prvi november pa izpustim tudi, ker se mi zdi stati na grobu ob točno določeni uri, iz napačnih razlogov - na primer, da se pokažeš ali da lahko obuješ nove škornje, nekoliko patetično, zlagano in morbidno. Po drugi strani pa je ta obsedenost prižiganja sveč nekakšen simptom - simptom potrošniške kompenzacije - kot da bi hoteli s tono prižganimi svečami kompenzirati izostanek nečesa. Izostanek spodobnega ali iskrenega odnosa, izostanek časa, ki smo ga namenili osebi, ko je bila še živa, občutek krivde, da smo osebo preživeli, izostanek prijaznega nasmeha ali dobre besede, izostanek objema, skratka manko... Če tej kompenzaciji, ki je seveda simbolna in manka nikoli ne more zares zakrpati, ne glede na to, če je sveč in obsesije z grobom še toliko, dodamo še logiko - naš grob je lepši od sosedovega, s tem logiki kompenziranja dodamo še bistveno slovensko karakterno potezo - zavist. In dobimo popolnega in spoštljivega častilca pokojnih, ki se praznika udeleži iz povsem napačnih, a njemu pogosto povsem prikritih vzgibov.
To seveda ne pomeni, da se vsi, ki se odločijo za prvi november posvetiti svoj čas njim ljubim pokojnim osebam zavistni kompenzatorji. Je pa unikum slovenske prekomerne potrošnje sveč in obsedenosti s prižiganjem novih - nekakšna kompulzivna motnja, gotovo potrebno pojasnjevati večplastno. Čeprav na koncu dneva verjetno večina ugotovi, da na ta dan, kot leta poprej, niso skompenzirali ničesar. Če prej na tem nivoju ni bilo ničesar, tudi po tem dnevu ostanejo le izgorele sveče. In tona nepotrebnih odpadkov.

torek, 23. oktober 2012

8

Eden izmed prejšnjih vikendov, na obisku osmice v Brju pri Komnu, v odlični družbi in idiličnem okolju...

 naše prenočišče





 avto-poskok
 gumbek

 teran
 Brje pri Komnu


 prenočišče Frankič - Peloz

 B&W


Lp, Tina

ponedeljek, 1. oktober 2012

Jabuk







Mnogi navdušenci so ga dolgo čakali in pričakovali, ponoči pred izzidom pa celo stali pred trgovinami, ki so ga ponujale - nov jabuk namreč. Vsepovsod po svetu je zavela prava apple-manija... No, ne ravno povsod, temveč zgolj tam, kjer v svojih mehurčkih živi tisti (manjši) del človeštva, ki si Apple-ov iPhone 5 pač lahko privošči. Vsega preostalega sveta se izzid jabuka ni dotaknil ali pa se ga je dotaknil v povsem drugačnem smislu - na primer tistih, ki to čudo tehnologije pomagajo izdelovati. Pri tem to razmišljanje ni mišljeno kot graja vseh, ki so pač rojeni na srečni strani tega človeštva in si ta in podobne izdelke pač lahko privoščijo. V prvi vrsti skuša tole moje besedilo problematizirati v zadnjih dnevih vse bolj izpostavljeno nehumano ravnanje z delavci v tretjerazrednih deželah, ki ga zahodni svet na račun profitov posredno ali celo neposredno podpira.
V primeru Appla naj bi bila situacija nadvse čudna. Večji del proizvodnje se odvije na Kitajskem, v vse bolj zloglasnem podjetju Foxconn, katerega ustanovitelj sodi med 200 najbogatejših zemljanov. To podjetje je proizvodno izredno učinkovito, njihova poslovna rast je zavidljiva, nikjer v raznih poslovnih poročilih pa ne piše, kakšne so delovne razmere ali delavske pravice. Kitajska je že tako in tako znana kot policijsko precej represivna država, toda nekateri zaposleni v Foxconnu, ki so upali spregovoriti, so povedali, da celo njihovo podjetje deluje po principu kaznovanja in represije, skratka vojaške diktature. Delavci delajo tudi po več kot 100 ur nadur na mesec, v nemogočih razmerah (varnostniki delavce pretepajo), za mesečno plačo polovice cene enega iPhona. Je mesec dni dela res vreden polovice iPhona? Podjetje Foxconn se mnogim, ki sicer prihajajo iz ubobožanih in zaostalih delov države, zdi kot najboljše sredstvo za dosego cilja, ki je pogosto želja po finančni stabilnosti ali celo po odprtju lastnega podjetja. Zdi se, da Apple, ki torej velik del svojih izdelkov izdeluje v tem in podobnih podjetjih, prodaja pa predvsem na zahodne trge, bolj skrbi konkurenčnost, dobiček in tržni delež, kot pa spoštovanje nekih temeljnih moralnih kodov in osnovne človečnosti. Države, ki imajo vpliv namreč na tretji svet preprosto gledajo kot na države, kjer so socialne neenakosti in nepravičnosti tako velike, da izkoriščanje delavcev ni nič neobičajnega. Namesto, da bi širili dobro, ker imajo to možnost, se zahodni vplivni trgi preprosto raje obrnejo stran in zamižijo na obe očesi. Interes za kapital (ki je mimogrede zgolj človeški izum in ne samovoljna entiteta, o čemer sem tu že pisala) je očitno preveč močan.
Moralna dilema, ki se na tem mestu zastavlja je, koliko lahko k vzpostavljanju ravnovesja doprinese posameznik, ki živi tu in zdaj. Seveda je res, da iPhonov sploh ne bi več izdelovali, če jih ne bi nihče kupoval. Vendar se zdi v našem času takšen skupinski revolt zoper multinacionalke in pošast z imenom Brezvestni Kapital precej utopičen (a ni neizvedljiv - v skupinskih akcijah je moč človeštva). Obstaja pa neka druga pot, ki bi pomenila bolj podroben nadzor nad proizvajalci, hkrati pa bi delavcem v državah tam daleč na vzhodu, s katerimi se večina najraje ne obremenjuje, zagotavljala neke osnovne pravice, ki si jih zasluži vsako človeško bitje. Obstajajo nekatere organizacije, ki se trudijo vzpostaviti tak nadzor (npr. FLA), toda pogosto so v ozadju drugi, močnejši interesi, ki postavljajo takšne pobude v drugi plan. Škoda je, da se tudi sama podjetja, v tem specifičnem primeru Apple, ne zavedajo svoje moralne odgovornosti do ljudi, ki jim pomagajo dosegati tržni delež, ki ga imajo. Tako je na eni strani kovanca moralna odgovornost Appla, na drugi pa neodvisen nadzor, ki ga ne bi obvladovale države ali posamezno podjetje.
Apple seveda ni izjema, je prej pravilo, ki nakazuje, da kapital nima srca, nima vesti. Koliko je zares vredno podjetje, ki je svoje dobičke ustvarilo na izkoriščanju svojih delavcev? Morda bodo mediji prisilili takšna podjetja v bolj humano obnašanje, čeprav so bistvo problema ravno trenutki, ko nihče ne gleda. Konec koncev je takšna slepota ena od karakteristik našega časa...

Lp, Tina

petek, 28. september 2012

Duhovna "razprodaja"





Ta krajši esej bi z lahkoto poimenovali tudi - Nič novega za zahod, pri čemer mi beseda zahod služi za označevanje pomenskega polja, kamor spadajo še oznake v stilu zahodni kapitalizem, vladavina trga, fetišizem prostega trga, zahodnjaški ameriški ali evropo-centrizem in vse podobne besede ter besedne zveze, ki povzamejo to posebno realnost današnje dobe. V tem besedilu se ne bom spopadala z ideologijo prostega trga ali temnimi platmi centrizmov vseh vrst, ampak se v ospredje samo po sebi vsiljuje trgovanje z duhovnostjo ali guru-mešetarstvo, kakor ga nekoliko v šali včasih poimenujem sama.
Kaj je guru-mešetarstvo? Najkrajša definicija bi bila "razprodaja" z duhovnimi rečmi, pri čemer je definicija izjemno ohlapna in pavšalna. Zahodu je še enkrat znova uspelo nekatere starodavne tradicije in izjemna znanja spremeniti v produkte, ki se fino tržijo. Ta esej je spodbudilo kar nekaj takih "ponudb". Ena takšnih, ki me je nazadnje zares nasmejala in hkrati spodbudila, da nekoliko podrobneje razmislim o tej temi, je bila ponudba joge za poslovneže - super cena, super usposobljeni strokovnjaki in... posebna joga za poslovneže, taka na hitro, ker slednji pa ja nimajo časa na pretek, toliko da se nekoliko razgibajo in "počešej svoje čakre" (slednjo besedno zvezo dolgujem dragemu prijatelju). Skratka, taka posebna joga za posebno ciljno skupino potrošnikov, ki imajo denar, da si jo privoščijo, nimajo pa časa na pretek, da bi se zares poglobili vase in ukvarjali z duhovnimi vprašanji.
Zahod na tržišče pošilja produkte, ki se prilagajajo zakonu, ki se mu reče ponudba-povpraševanje. Produkti so premišljeno lansirani glede na ciljne skupine in trenutne razmere na trgu (le kdo bi ponujal nekaj, kar nihče ni pripravljen plačati - jasno, da to ne gre ;) ). Pri tem pa pozablja zahod na nekaj bistvenega - produkti, ki jih ponuja in o katerih je na tem mestu govora, so starodavna znanja, tradicije, skrivnosti, ki se jih ne da preprosto ovrednotiti in zaračunati. Seveda razumem, da morajo ljudje, ki ti znanja predajajo naprej, ob tem tudi preživeti, a vse skupaj bi bilo veliko bolj v duhu same "ponudbe", če bi delovali na primer na princip prostovoljnih prispevkov, donacij ali pa bi postavili zares simbolične cene. Večina ljudi bi bila presenečena, koliko so ljudje pripravljeni dati, če jim nihče pred nos ne porine računa ali etikete s ceno. Na ta način bi iz tega pri nas precej cvetočega "biznisa z duhovnostjo" izginili tudi mnogi "guruji", ki to niso ali pa so precej zanič predstavniki tega poslanstva.
Skratka, zahod je s postavljanjem cen in s prilagajanjem nekaterih tisočletja nespremenljivih tradicij in praks zahodnemu trgu, izkrivil nekatera starodavna znanja s področja duhovnosti. Seveda to ne velja za vse, ki predajajo in posredujejo dragocena znanja. Je pa na tržišču (če še sama zapadem v našo zahodnocentrično terminologijo) veliko "falš" ponudbe, katere primarni cilj ni posredovanje nekaterih najdragocenejših modrosti, temveč akumulacija kapitala. Drugega nasveta za vas nimam, kakor da čim hitreje pobereš šila in kopita, proč od tovrstnih gurujev.

Lp, Tina

sreda, 26. september 2012

"Kakor mine dan med jutrom in večerom,
tako med slo po potovanju in željo po domovini mineva moje življenje." (H. Hesse)




ponedeljek, 27. avgust 2012

Kolpa

Objava nekoliko za nazaj... Eden izmed prejšnjih vikendov na Kolpi (verjetno smo izbrali ravno najhladnejšega v tem poletju) :), v prijetni družbi...






Lp, Tina


četrtek, 9. avgust 2012

Work out

Verjetno ste se že spraševali, kako zekecom uspeva ostajati tako fit... Odgovor na to se na spodnjih slikah ponuja kar sam :D
lp

 motivacija se skriva v notranjosti žogice :)
repek (žogice se ne vidi, ker mora Mišo malo shujšati)
Samo za občutek, kako hitro se vse odvija :)


Did you ever wonder how the bunnies manage to stay so fit?!? The answer are the pictures above ;)
Tina

ponedeljek, 30. julij 2012

ewo me...

Po daljšem premoru se spet odlašam... če kdo še ni obupal nad mojo neodzivnostjo ;) dobršen del poletja je za nami, vmes se mi je zgodila diploma, morje, planinarjenje po gorah, Soča, dekliščina, poroka moje drage sestre in še kaj... vmes pa še malo dela, tako da za sprotne objave nisem našla časa. Zato danes objavljam počitniški del poletja (ki ga še ni konec, hvala bogu) :D naslednjič pa še ostalo,
lp

 najprej morske...


Krk

 Jadranska magistrala

 Vir
 za pogum :)


 kjer je dim je tudi ogenj


 gorske... začelo se ni najbolj obetavno


 ampak potem je steklo...
 vrh in razgled pa fenomenalen


zaključek v Tolminu z raftanjem v dobri družbi!

Lp, Tina