torek, 12. junij 2012

Rikše

Nekoč davno je živel človek... Njegovo življenje je bilo preprosto. Zjutraj se je vstal, opazoval kako se dani... Potem je šel na lov. Jedel, pil in počival. Nato je poležaval v senci bližnjega pradrevesa. Ko se je večerilo, se je okopal v bližnji reki. Ob ognju je posedal s prijatelji... Ko pa je padla trdna noč je legel k počitku. Njegovo življenje ni bilo komplicirano - ni posedoval veliko, materialne stvari, ki jih je imel, so bile kratkotrajnega značaja. Ker niso bile obstojne, se nanje ni vezal... Življenje je neprestano teklo, vse se je spreminjalo, vse je odmiralo in postajalo... To človeka ni vznemirjalo, prepustil se je naravnemu toku življenja... Njegovi problemi so bili problemi eksistence, problemi preživetja. Ni kopičil stvari, saj ni bil hrček... Pa tudi ni imel kaj kopičiti... Vse, kar je potreboval, je nosil v sebi...
Čas je tekel... Po človeku je prišlo še mnogo ljudi... Živeli so podobno kot človek pred njimi, z manjšimi modifikacijami... Nič ni bilo pretežko, življenje je teklo po naravnih stezah. Življenje je kipelo, izkazovalo svojo moč, ljudje so bili njegova manifestacija. Nekega dne se je naravni tok presekal, prišlo je do globokih sprememb v človeku... Človek je namreč tedaj izumil denar... In nevede prebudil v sebi tudi pohlep. Od tistega dne stvari nikoli več niso bile iste...
Sprva je človek obvladal ta svoj izum... Znal je zavzeti distanco do njega. Ni ga postavljal nad drugega človeka in zanj ni bil pripravljen žrtvovati življenj... Ni pa vedel, da je v njemu tiho in potrpežljivo rastlo občutje, ki ga dotlej ni kaj prida izražal. To je bil pohlep - ta se je množil, človeka pa pahnil v mnoge brezumne situacije. Izmišljena stvar - denar, katero je poprej obvladoval, je počasi začela obvladovati njega. Utelešala se je povsod - v papir, kovance, v storitve, pločevino, vrednote, v domala vse materialne dobrine. Človek je izgubil kompas za orientacijo, da bi še lahko ločil zrno od plevela - torej tisto, kar potrebuje, od vsega ostalega, ki ga zgolj obvladuje. Več kapitala, zamaskiranega v različnih produktih, je pomenilo večjo zasužnjenost in obvladovanost človeka. Prihajalo je do vedno večjih prepadov in tektonskih prelomov - nekateri so delali in zaslužili toliko, da zaslužka niti niso imeli časa porabiti, drugi so delali in delali, pa so zaslužili ravno toliko, da so preživeli in se počutili zafrustrirane, ker niso imeli več. Le redki so začutili, da se dogaja nekaj sprevrženega...
Človeku se je zgodila matrica. Živel je v svetu, kateremu je vladal Kapital. Zanj je človek v svojem pehanju za njim pozabil, da je fiktiven, da je njegova stvaritev. Človek je pozabil, da je on njegov gospodar. Domala vsi ljudje so postali ujetniki kapitala - mrtvega kapitala. Živijo v tem ujetništvu, ne vedoč, da jim vlada nekaj ne-živega, nekaj, kar nima diha in krvi, nekaj, kar je bilo ustvarjeno, da bi olajšalo življenje in človeku pomagalo. Namesto tega se ga je polastilo in mu zavladalo. Ljudje zafrustrirani vsakodnevno hitijo, da bi imeli več, boljše, udobnejše... Hkrati pa so vse globlje v spirali materialnega, suženjskega, nepotrebnega... Nekateri prodrejo skozi matrico in se izklopijo iz prikljčenosti na kapitalski trg. Nekateri med njimi ustanavljajo civilne pobude, kjer člani ne smejo posedovati več kot 100 predmetov. Ljudje v matrici se zgražajo - "Kaj?!? Imeti zgolj 100 predmetov??? Le kako lahko preživijo??" Izštekani pa morajo iti v skrajnosti, pobegniti v gozd ali samoto, potovati tja, kjer jim nikoli ne zmanjka časa, da sploh še občutijo naravni tok življenja, ki kipi pod težkim bremenom kapitala. Ti ljudje so spoznali, da denar zasužnjuje, da je premosorazmeren z nesvobodo, da smo v končni fazi vsi ujetniki mrtvega kapitala, kateremu lahko ubežimo le, če si priznamo naš pohlep in se obrnemo stran. Če oddidemo tja, kjer svet kaže drugačne obraze, kjer prepade ne zamaskirajo s kupom nepotrebne tehnike in bliščem blagovnih znamk... Če se ne vdamo, ampak suženjstvu kapitala napovemo boj, če ne sprejmemo pravil njegove igre... Ko ugotoviš, da so šle stvari že tako daleč, da ljudje ne morejo biti srečni, ker sreča na sebi nima nalepljene cene... 
Človeštvo je razdeljeno. Eni živijo v matrici, ne vidijo, kaj se dogaja, ne razumejo, da je kopičenje kapitala na določenih centrih mogoče le na račun manka na drugih, strateško manj pomembnih mestih. Ko se pozabi, da je tretji svet tretji z razlogom... Ko v prihodnosti ne vidijo nevarnosti maščevalne narave izkoriščevalske politike in prevlado kapitala, ki se bo vršila iz povsem drugih centrov moči... Drugi so se nekako prebili ven. Svet vidijo razdeljen, življenje povečini obubožano in oropano svoje moči. Vidijo stvaritev, ki je preživela svojega ustanovitelja in ga ima sedaj v svoji posesti. Sami skušajo ubežati tej pošasti - ne pristanejo na njegovo kombinatoriko in strukturo. Ne padajo na poceni potrošniške finte in ne sanjajo o nečem, kar je bilo ustvarjeno le zato, da bi še več ljudi pahnilo v žalost in ustvarilo nove frustracije. Nihče ne more predvideti konca te bitke... Upamo lahko samo, da mrtvo ne bo prevladalo nad živim... da se bo sesulo samo vase, da se bo njegova destruktivnost obrnila zoper njega samega... Da bo človek znova živel preprosto življenje.
Nazadnje se zato lahko vprašamo: "Smo res vsi vozniki rikš, na katerih sedi debel Kapital?"

   



Lp, Tia_