torek, 23. oktober 2012

8

Eden izmed prejšnjih vikendov, na obisku osmice v Brju pri Komnu, v odlični družbi in idiličnem okolju...

 naše prenočišče





 avto-poskok
 gumbek

 teran
 Brje pri Komnu


 prenočišče Frankič - Peloz

 B&W


Lp, Tina

ponedeljek, 1. oktober 2012

Jabuk







Mnogi navdušenci so ga dolgo čakali in pričakovali, ponoči pred izzidom pa celo stali pred trgovinami, ki so ga ponujale - nov jabuk namreč. Vsepovsod po svetu je zavela prava apple-manija... No, ne ravno povsod, temveč zgolj tam, kjer v svojih mehurčkih živi tisti (manjši) del človeštva, ki si Apple-ov iPhone 5 pač lahko privošči. Vsega preostalega sveta se izzid jabuka ni dotaknil ali pa se ga je dotaknil v povsem drugačnem smislu - na primer tistih, ki to čudo tehnologije pomagajo izdelovati. Pri tem to razmišljanje ni mišljeno kot graja vseh, ki so pač rojeni na srečni strani tega človeštva in si ta in podobne izdelke pač lahko privoščijo. V prvi vrsti skuša tole moje besedilo problematizirati v zadnjih dnevih vse bolj izpostavljeno nehumano ravnanje z delavci v tretjerazrednih deželah, ki ga zahodni svet na račun profitov posredno ali celo neposredno podpira.
V primeru Appla naj bi bila situacija nadvse čudna. Večji del proizvodnje se odvije na Kitajskem, v vse bolj zloglasnem podjetju Foxconn, katerega ustanovitelj sodi med 200 najbogatejših zemljanov. To podjetje je proizvodno izredno učinkovito, njihova poslovna rast je zavidljiva, nikjer v raznih poslovnih poročilih pa ne piše, kakšne so delovne razmere ali delavske pravice. Kitajska je že tako in tako znana kot policijsko precej represivna država, toda nekateri zaposleni v Foxconnu, ki so upali spregovoriti, so povedali, da celo njihovo podjetje deluje po principu kaznovanja in represije, skratka vojaške diktature. Delavci delajo tudi po več kot 100 ur nadur na mesec, v nemogočih razmerah (varnostniki delavce pretepajo), za mesečno plačo polovice cene enega iPhona. Je mesec dni dela res vreden polovice iPhona? Podjetje Foxconn se mnogim, ki sicer prihajajo iz ubobožanih in zaostalih delov države, zdi kot najboljše sredstvo za dosego cilja, ki je pogosto želja po finančni stabilnosti ali celo po odprtju lastnega podjetja. Zdi se, da Apple, ki torej velik del svojih izdelkov izdeluje v tem in podobnih podjetjih, prodaja pa predvsem na zahodne trge, bolj skrbi konkurenčnost, dobiček in tržni delež, kot pa spoštovanje nekih temeljnih moralnih kodov in osnovne človečnosti. Države, ki imajo vpliv namreč na tretji svet preprosto gledajo kot na države, kjer so socialne neenakosti in nepravičnosti tako velike, da izkoriščanje delavcev ni nič neobičajnega. Namesto, da bi širili dobro, ker imajo to možnost, se zahodni vplivni trgi preprosto raje obrnejo stran in zamižijo na obe očesi. Interes za kapital (ki je mimogrede zgolj človeški izum in ne samovoljna entiteta, o čemer sem tu že pisala) je očitno preveč močan.
Moralna dilema, ki se na tem mestu zastavlja je, koliko lahko k vzpostavljanju ravnovesja doprinese posameznik, ki živi tu in zdaj. Seveda je res, da iPhonov sploh ne bi več izdelovali, če jih ne bi nihče kupoval. Vendar se zdi v našem času takšen skupinski revolt zoper multinacionalke in pošast z imenom Brezvestni Kapital precej utopičen (a ni neizvedljiv - v skupinskih akcijah je moč človeštva). Obstaja pa neka druga pot, ki bi pomenila bolj podroben nadzor nad proizvajalci, hkrati pa bi delavcem v državah tam daleč na vzhodu, s katerimi se večina najraje ne obremenjuje, zagotavljala neke osnovne pravice, ki si jih zasluži vsako človeško bitje. Obstajajo nekatere organizacije, ki se trudijo vzpostaviti tak nadzor (npr. FLA), toda pogosto so v ozadju drugi, močnejši interesi, ki postavljajo takšne pobude v drugi plan. Škoda je, da se tudi sama podjetja, v tem specifičnem primeru Apple, ne zavedajo svoje moralne odgovornosti do ljudi, ki jim pomagajo dosegati tržni delež, ki ga imajo. Tako je na eni strani kovanca moralna odgovornost Appla, na drugi pa neodvisen nadzor, ki ga ne bi obvladovale države ali posamezno podjetje.
Apple seveda ni izjema, je prej pravilo, ki nakazuje, da kapital nima srca, nima vesti. Koliko je zares vredno podjetje, ki je svoje dobičke ustvarilo na izkoriščanju svojih delavcev? Morda bodo mediji prisilili takšna podjetja v bolj humano obnašanje, čeprav so bistvo problema ravno trenutki, ko nihče ne gleda. Konec koncev je takšna slepota ena od karakteristik našega časa...

Lp, Tina