S poti

Dve iz poti, ko sva si sicer siv jesenski dan obarvala v barve. Kako lepo je biti s tabo na poti...

novembrska

https://www.youtube.com/watch?v=O4-6Y_91v5I

Pobeg

Midva sva zaradi vsega spodaj omenjenega kompenziranja in morebitne hipokrizije tudi letos na dotični dan pobegnila... Sprva je bil plan nekam dalj, pa se nama letos žal ni izšlo... Tako sva za dva dni pobegnila na Bled, da sva bila spet malo sama s sabo... Bilo je čudovito!

Potrošniška kompenzacija?

Spet je kot vsako leto počasi in nazaželeno prišel november - verjetno mnogim manj priljubljen mesec. Sploh začetek meseca ne obeta ravno mesec veselja in radosti. Ponavadi še dežuje in človeku ne preostane drugega kot da se počasi začne mentalno pripravljati na zimski dremež..
Za 1. november se še zlasti v Sloveniji zdi, da ni dan mrtvih oziroma po krščansko vseh svetih, ampak je praznik luči, oziroma natančneje rečeno sveč. Ljudje povsem zblaznijo, nakupujejo cele platoje sveč in jih kot za stavo prižigajo - na grobove, kjer je sveč že toliko, da na novo prižgane skoraj nimaš več kam postaviti. Slovenija je nekakšen fenomen glede porabljenih sveč. Ne samo, da je to velik okoljevarstven problem - sveče namreč hitro izgorijo, prižge se nove, teden po prvem novembru pa ostanejo kupi plastike, ki čakajo na ponovno predelavo. Sveč je iz tega vidika odločno preveč. Je pa prekomerna poraba sveč morda zanimiva tudi kot psihološki fenomen. Sama za prvi november navadno ne obiskujem grobov, ker resnično ne morem deležiti na takšnem vsesplošnem obredu. Preprosto mi ničesar ne pomeni, zato grob obiščem, ko je pokopališče že izpraznjeno. Prvi november pa izpustim tudi, ker se mi zdi stati na grobu ob točno določeni uri, iz napačnih razlogov - na primer, da se pokažeš ali da lahko obuješ nove škornje, nekoliko patetično, zlagano in morbidno. Po drugi strani pa je ta obsedenost prižiganja sveč nekakšen simptom - simptom potrošniške kompenzacije - kot da bi hoteli s tono prižganimi svečami kompenzirati izostanek nečesa. Izostanek spodobnega ali iskrenega odnosa, izostanek časa, ki smo ga namenili osebi, ko je bila še živa, občutek krivde, da smo osebo preživeli, izostanek prijaznega nasmeha ali dobre besede, izostanek objema, skratka manko... Če tej kompenzaciji, ki je seveda simbolna in manka nikoli ne more zares zakrpati, ne glede na to, če je sveč in obsesije z grobom še toliko, dodamo še logiko - naš grob je lepši od sosedovega, s tem logiki kompenziranja dodamo še bistveno slovensko karakterno potezo - zavist. In dobimo popolnega in spoštljivega častilca pokojnih, ki se praznika udeleži iz povsem napačnih, a njemu pogosto povsem prikritih vzgibov.
To seveda ne pomeni, da se vsi, ki se odločijo za prvi november posvetiti svoj čas njim ljubim pokojnim osebam zavistni kompenzatorji. Je pa unikum slovenske prekomerne potrošnje sveč in obsedenosti s prižiganjem novih - nekakšna kompulzivna motnja, gotovo potrebno pojasnjevati večplastno. Čeprav na koncu dneva verjetno večina ugotovi, da na ta dan, kot leta poprej, niso skompenzirali ničesar. Če prej na tem nivoju ni bilo ničesar, tudi po tem dnevu ostanejo le izgorele sveče. In tona nepotrebnih odpadkov.