Nad oblaki

Tale pa bo verjetno zares zadnja objava v 2012 :) prednovoletna smuka nama je letos v zadnjem hipu vendarle uspela :) nad oblaki...

Še zadnja

Objava v tem letu :) vsaj tak je plan... razen, če se vmes ne zgodi nekja ekstra fotogeničnega ;)


Skratka, vsem bralcem in gledalcem bloga se zahvaljujem za oglede in spodbudne besede, s fotografijo in bloganjem zagotovo nadaljujem tudi v prihodnjem letu 2013... Preteklo leto je bilo polno vsega - kot zelo zavita vijuga, s kar nekaj pomembnimi vzponi, pa tudi manj lepimi spusti... A preteklost puščam za sabo, kot se je odvila, stojim v zdaj in pustim prihodnjemu, da me preseneti, ko se v trenutku uprisoti... Danes sem samo srečna, da sem ob včerajšnji skorajšnji kraji maila oziroma google računa še vedno tu :)

Lepe praznične trenutke in čaroben vstop v leto 2013!

Praznične lučke

Pred koncem leta sva zavila še v božično Ljubljano... srečanje z dobrimi prijatelji, kuhanček in nekaj slik lučk, dokler me ni zazeblo v prste :)

Zimske radosti

Pridi, greva se podit po snegu :)

Kaj bo ostalo za nami?

V burnih časih in nevarnih vetrovih, ki vejejo po Sloveniji, se vsi kar naenkrat sprašujejo, od kod so se vzeli vsi ti ljudje, ki v mrzlih jesenskih popoldnevih stojijo na ulicah in izražajo svoje zahteve... Mediji se sprašujejo, kaj je bistvo takih upornih gibanj, nekateri povezujejo ulice Maribora z ulicami Tahrira, nekateri v tej zmedi opozarjajo na nasilje, ki uničuje sporočilnost samih protestov. Naj bodo mariborski radarji sprožilec trenutnih razmer ali ne, jasno je, da imajo ljudje dovolj kraje - pred očmi jim bodo odnesli še poslednje koščke socialne in pravne države, kar jo je Slovenija v zadnjem obdobju, od začetka krize, še premogla. Ljudje so prišli ven, na prosto, da preprečijo neupravičen rubež. Jih kdo sploh sliši?

Ko so se na Valu 202 pridružili projektu Botrstvo, ki ga izvaja Društvo prijateljev mladine Slovenija, so ljudje širom Slovenije lahko slišali pretresljive zgodbe otrok, ki nimajo kaj jesti. Ki pijejo vodo, da ne občutijo lahkote. Ki se v šoli pretvarjajo, da niso lačni, ker vedo, da bo le tako kosilo lahko jedel manjši bratec - ki "hrano potrebuje, saj še raste". Na vseprisotnost takšnih zgodb in revščine, ki iz otroka naredi osebo, ki razmišlja odraslo in kateri je bilo zaradi preživetvenih skrbi ukradeno otroštvo, se je odzvalo mnogo tako imenovanih botrov. Upajmo, da se nas bo še več. Toda srž problema ni v tem, da ljudje, ki imajo malo, dajejo tistim, ki nimajo skoraj ničesar. Če je človek tega sposoben, je lahko ponosen, da v sebi kljub vsesplošni otopelosti in pasivnosti, vendarle še vedno nosi tisto, kar je človekova najpomembnejše premoženje - njegova človečnost. A problem vendarle tiči drugje. Kam smo prišli, če bodo najrevnejši v naši družbi postali odvisni od tistih, ki imajo nekoliko več. Koliko časa lahko traja takšno medsebojna državljanska solidarnostna pomoč? Kam je izginila socialna država in z njo mehanizmi, s katerimi bi uravnavali neuravnotežene razmere?

Evropa pozablja na svoje tekom stoletij zavidanja vredne pridobljene ideale socialne pravičnosti, ki bi lahko bili zgled državam po vsem svetu. Evropa bi morala negovati in še utrjevati te pridobljene socialne pravice, namesti tega pa smo danes širom Evrope priča rušenju evropske družbene pogodbe. Ko prideš danes v Slovenijo, tako prideš v deželo, kjer se socialne neenakosti kompenzirajo z meddržavljansko pomočjo, namesto, da bi se borili za socialne pravice, ki bi morale biti temelj demokratične družbe 21. stoletja. V kakšni državi živimo, če so najšibkejši med nami odvisni od solidarnosti maloštevilnih, ki so pripravljeni svojo lastnino deliti z drugimi? Kaj se zgodi, ko bo botrov preprosto zmanjkalo, saj bo tistih, ki jih bodo potrebovali, bistveno več?

Nekaj je močno narobe z državo ( vladajočimi, ki imajo vpliv na varčevalne ukrepe, zakonodajo, socialne transferje), če skrb za svoje državljane prelagajo na pleča sodržavljanov. Kaj pa še ostane od države, če izbrišemo vse tako imenovane socialne "ugodnosti" (=pravice), ki so temelj socialne države? Pravico imamo do brezplačnega kvalitetnega šolstva, subvencionirane prehrane za otroke v šolah in vrtcih, raznih oblik socialne pomoči tistim, ki brez nje ne morejo dostojno živeti, do kulture in izobraževanja, ki nista sama sebi namen, do socialne varnosti in stabilnosti... Z izgovori, da so socialne transferje v preteklosti mnogi izkoriščali, se delno strinjam - toda to ni problem tistih, ki jih zares potrebujejo. Za to so pristojni uradi in inšpektorji, ki bi morali z delom na terenu (in ne v pisarnah ter v excellovih tabelah) reševati vsak primer posebej. Ne smemo se odpovedati socialni deželi - to je navsezadnje vse, kar nam bo na dolgi rok ostalo - politiki in njihove politike so minljive, neoliberalne elite so minljive, vrednote, za katere se splača boriti, pa nas lahko preživijo. To je tisto, kar lahko zapustimo vsem, ki pridejo za nami...

Ne glede na mnoge kritike in ugovore, ki jih je moč slišati o ideji UTD (univerzalnega temeljnega dohodka), gre v nekem smislu ravno za "skrajen" poskus zoper pritiske neoliberalizma in zoper optiki kapitala. Če bi se socialni transferji enakomerno porazdelili po družbi, bi vsak dobil dovolj za preživetje, za vse ostalo (hobije, počitnice, luksus), pa bi moral še dodatno delati. S tem bi država enakomerno poskrbela za vse, od vsakega posameznika pa bi bilo nadalje odvisno, kako skromno želi živeti svoje življenje. Seveda bi bilo za uvedbo UTD potrebno povsem prestrukturirati sedanjo socialno shemo (kar je še ostalo od nje), toda UTD je ena izmed možnosti, ena izmed poti, na kateri bi bilo za socialno šibkejše manj ovir. Morda starši potem ne bi več potrebovali pošiljati svojih otrok na obiske k prijateljem zgolj zato, da bi bili gotovi, da so se otroci tam vsaj najedli...

Od tega trenutka je odvisno, koliko socialne dežele bomo izgubili. Koliko jo bo pogoltnilo varčevanje. Socialnih temeljev, na katerih je postavljen ideal združene Evrope, ne smemo dati. Vsak mora k temu prispevati svoj delež!