Minljivost je verjetno ena izmed tistih besed, ki najbolj boli, ko jo zapišemo...

Joie de vivre - Filipini jul-avg 2013

"Joie de vivre" bi bil skupen naslov vseh mojih postov o popotovanju po Filipinih... Kdor je kdaj potoval po tej krasni deželi, bo vedel, zakaj sem izbrala tak naslov, kdor še ni, pa upam, da mu bo postalo jasno skozi branje mojih objav. Zgodbo bom objavljala po koščkih tule, sledili pa ji boste lahko tudi v povzetkih in fragmentih na Twitterju, če mi bo to uspevalo, kot sem si zamislial, a 140 znakov verjetno včasih ne bo dovolj...

Filipini so po hudem tajfunu, ki jih je zadel pred kratkim, danes spet povsem drugačni. Ko sva tja potovala midva je bila sicer sezona monsunskega dežja in tajfunov, a sva bila glede tega precej srečna. Odletela sva iz Brnika (jap, z Adrio sva dobila najcenejši let do Bangkoka - 591 eur na osebo v poletni sezoni) najprej proti Zurichu (kjer na letališču raje stradajte, kakor da plačujete nerazumne cene hrane - verjemite, se ne splača, tak dobro pa spet ni), nato pa direktno do Bangkoka, ki naju je po treh letih že čakal. Na prvi pogled je obljubljal isti vrvež, toda turistični predel (Pra Atit, Khao San ipd. uličice), so letos pokazale nekoliko bolj zdelan obraz. V poletni vročini je Bangkok vroč in nekoliko zaprašen, najbolj turistično oblegan del mesta pa utrujen in zgaran od turizma... Tajski prodajalci in indijski krojači so izgledali naveličani vseh turistov, ki se dnevno pretakajo po teh ulicah. Za drugačen Bangkok sva zato ob najini vrnitvi iz Filipinov pobegnila v nekatere izmed mnogih čudovitih budističnih templjev in se za velik del popoldneva izgubila v China townu.

Do Filipinov sva letela z nizkocenovnikom Tiger air - mogoče ne bi, če bi prej slišala vse možne zgodbe o zgrešenih pristajalnih stezah, okvarah in nesrečah. No, mi2 s tem nisva imela težav, sva pa šele na poti do Clarka (Angeles City) pogruntala, zakaj so naju karte do tja prišle tako poceni - Clark je bivša ameriška vojaška baza in temu primernu je bila v preteklostu v mestu prilagojena tudi ponudba. V Clarku je bilo tako nekdaj okoli 100.000 prodajalk ljubezni, danes jih je "le" še 10.000. Če vprašate mene, je mesto še vedno ena velika rdeča četrt in razen zares gnusnih prizorov ne ponuja veliko. Naj pri tem pripomnim še, da so Filipinci zares lepi ljudje, morda celo eni najlepših v tem predelu Azije. Filipinke so res lepotice in zares hudo je, ker je v celotni deželi tako razširjena prostitucija, pa tudi pedofilija, oblast pa zaradi prilivov pač pogleda nekoliko stran. Vsi nizkocenovniki poceni veselo prevažajo povečini debele zahodne moške, ki si nerodno barvajo svoje redke lase, na enem izmed poletov pa sva se znašla tudi mi2 in vsi so naju gledali v smislu - kaj pa ta dva tukaj? Vsem, ki se odpravljate na Filipine - mogoče raje poskusite leteti na Manilo - čeprav, no, Manila je v bistvu boljša izbira med zares gnilima opcijam;

Najin plan je bil najprej odriniti na S Filipinov (North Luzon), a je bil predel ravno v tistem času zadet z enim izmed tajfunov, zato sva se odpeljala do Manile. Manilo sva v resnici videla zgolj izza šip avtobusa in taksijev, toda mesto je hektično in v poletni vročini ulic me za nič na svetu ne bi dobili iz klimatiziranega busa na ogled mesta. Manila naj bi bila pred bombandiranjem v drugi svetovni vojni eno izmed najlepših azijskih mest, danes pa je sestavljena iz bolj šmensi predelov s stolpnicami in hoteli, pa slumov takoj zraven. Največ je v bistvu barakarskih naselij, ki pa niso slumi, temveč pretežni način gradnje naselij v mestu. V mestu vidiš vse - od super nobel enoprostorcev, iz katerih kar puha hladen, klimatiziran zrak, pa do javnih vlakov, ki so tako nabiti, da ljudje visijo skozi okna in vrata in se morajo pri vožnji izogibati, da se ne zaletijo v razne štange ob progi. Manila me ni prepričala, morda zaradi pomanjkanja šarma, morda pa ji preprosto nisem dala prave priložnosti, da me očara... V vsakem primeru, sva jo vselej zapustila, brez da bi tam prespala.

V bistvu sva tja prispela sredi dneva, bus pa naju je vrgel dol v vrvež mesta. Ker nisva niti približno vedela kje sva, sva vzela taksi, da naju odpelje na letališče, kjer sva na vrat na nos kupila karto za Coron in čez pol ure že zategovala varnostni pas na letalu. Nizkocenovniki, ki letijo med otoki po Filipinih so, amm, različnih kvalitet. Ker je Coron majhen otok s kratko pristajalno stezo, tja leti mali propelerček, za kakih 50 potnikov. Nasploh je premikanje po Filipinih svojevrstna izkušnja, mislim da do sedaj na potovanjih še nisem premagala toliko strahov, kakor ravno tam... 

Ko se iz deževne Slovenije spominjam na divjino Filipinov, me spet zasrbijo podplati in iz predala v kavču že manično vlečem svoj ruzak, ki se je spet zataknil za enega izmed vogalov predala. Potem se zavem, da še ni čas, da še ne veva, kdaj spet odrineva in da bodo mojega nemirnega duha za nedoločen čas morali hraniti spomini... Pri vsem tem je zanimivo, da pri tem ne gre zgolj za dih jemajoče sončne zahode in prijazne, bele nasmehe ljudi, ki tam živijo. Bilo je tudi precej težkih trenutkov, celo takih, ko sem se bala za najini življenji... Ampak nič ne da bolj intenzivnega občutka, da si živ, kakor ravno potovanje... Nič ne more umiriti hrepenenja po pakiranju ruzaka in neprespanih nočnih vožnjah... Nikoli nisem bolj tu in zdaj, kakor ko imam rame že povsem odrgnjene od ruzaka in tevice znucane ter zaprašene do nerazpoznavnosti..

(za celotno foto zgodbo kliknite na Philippines v desnem stoplcu Popotovanja)

Še ne tako dolgo nazaj...

Grey

Presegla 10.000! vesela&ponosna! hvala vsem&stay tuned tudi v prihodnje!
Tina

Camille Claudel 1915

Camille Claudel 1915 je zgodba o francoski kiparki in grafičarki, umetnici, v zgodovini pogosto bolj poznani zaradi njenega brata Paula Claudela ali Augusta Rodina, čigar ljubica je bila. Film v svoji mučnosti, tišini in scenografiji prikazuje Camillino hospitalizacijo v Montdevergues Asylum - psihiatrični bolnišnici, kjer je Camille tudi dočakala svojo smrt. Zdi se, da Camille ni nikoli povsem vedela razlogov za njeno hospitalizacijo, ključni pobudnik katere je bil njen brat, Paul. 

Film je za samega gledalca mučen. Prikazuje namreč brez-dogodkovno življenje vseh hospitaliziranih žensk, pri čemer je ključni lik Camille, za katero se vseskozi zdi, da ne sodi v to ustanovo. Gledalcu dobršen del filma ni povsem jasno, zakaj je Camille zaprta v tej psihiatrični bolnišnici, vendarle pa se do konca filma vse bolj jasno kažejo njeni simptomi. Še najbolj očiten simptom, za katerim trpi Camille je gotovo preganjavica oziroma paranoja. Paranoja, da jo bodo v ustanovi zastrupili s hrano, paranoja, da je za njeno zaprtje kriv nesojeni ljubimec Rodin, paranoja, da ji hočejo ukrasti njena umetniška dela in razdejati njen atelje, paranoja, da hoče Rodin z njeno hospitalizacijo preprečiti, da bi ga kot umetnica presegla. Na neki ravni gledalec ves čas ve, da Camille preganja paranoja. Po drugi strani pa lahko ves čas nihamo med tem, kar je dejansko res in njenimi občutki. Je njen izbris in njeno strpanje v psihiatrično bolnišnico zares nujno? Jo hoče na ta način družina umakniti pred pogledi drugih, da bi si ohranili družinski ugled? Je njena umetniška genialnost, genialnost ženske, zares tako ogrožajoča, da so v kriterijih, kaj je genij, med spoloma vladala dvojna merila? So v ustanove zapirali tudi vse moške umetnike, genije, ki so jih pestili podobni dvomi in psihične težave?

Odgovori si morda najbolje vsak sam, po ogledu filma. In slednji vsekakor ne pomeni prijetnega nedeljskega večernega razvedrila, ampak režiserju v polnosti uspe gledalca zajeti v vsakodnevno dogajanje in muke Camille. Ob gledanju ves čas čakamo, da se nekaj zgodi - podobno kot na dogodek čaka Camille. A dogodek umanjka, kar bi morda nekateri razumeli kot ključno kritiko filma, po mojem mnenju pa nakazuje njegovo najnotranjejšo poanto - Camille živi brez smisla, v njenem življenju se ne zgodi nič. Njeno življenje je razpeto med kriki psihiatrične bolnišnice in čakanjem na obiske brata Paula, za katerega se proti koncu filma izkaže, da nima namena rešiti Camille iz krempljev hospitalizacije. Camille leta 1943 tudi umre znotraj zidov ustanove, njen brat pa se ne udeleži njenega pogreba.

Njena želja je vseskozi očitna - Camille si želi biti zunaj zidov, svobodna, nekje na samoti, kjer bi lahko ustvarjala. Gre za ustvarjalski oziroma kreativni nemir, ki so ji ga s hospitalizacijo vzeli - s tem pa so ji vzeli vse. Čeprav se morda skozi film prebijamo, mi film po ogledu in ob razmišljanju o njem postaja vse bolj ljub. Na eni strani kaže realna dejstva, muke in žalost znotraj zidov zaprtih, tistih, ki so bili označeni za nore. Na drugi strani imamo izbris umetnice, ki se jo tudi danes v biografijah najpogosteje najprej navaja kot sestro (bolj znanega brata Paula) in kot ljubico (Rodina), šele nato pa kot samostojno umetnico - kot da brez oznak sestra in ljubica ne moremo vedeti, kdo je Camille Claudel bila. Povečini ni vpisana med velika umetniška imena 20.stoletja, kar je v določeni meri gotovo moč pripisati tudi njeni dolgoletni hospitalizaciji in nevidnosti, v katero je bila prisiljena. Camille si je želela le odročnega, samotnega življenja. Film jo prikaže kot nekoga, ki je sposoben skrbeti zase in ki ni nagnjen k agresiji do drugega. Bi bila morda lahko prostost najboljše zdravilo za njeno paranojo?

Kdo odloča o norosti? Kdo zapira? In kdo preceni, kdaj spustiti na prostost? Camille Claudel 1915 je umetniški film o umetnici, ki je večji del svojega življenja preživela neumetniško, brez možnosti za resnično umetniško izražanje. Verjetno si je skozi zgodovino podobno usodo delilo še veliko žensk-genijev, in verjetno se bo to dogajalo tudi v prihodnje. Ko pogledaš v Camilline oči, ki zro preko zidu v prostrano pokrajino, se v njih zrcalijo vse potencilne možnosti, ki bi lahko bile. Pa se nikoli niso zgodile. 

Rumeniti se...

Poslednji razsodnik v umetnosti

Rada imam umetnost. Ali vsaj tisto, kar sama opredeljujem kot umetnost. Umetnost je zame predvsem izražanje in potešitev človekovega čuta po lepem, estetskem. Ta čut sega že v same začetke človekovega razvoja in je živo prisoten skozi vso zgodovino. Moja "definicija" je seveda povsem subjektivna, toda v umetnosti se mi je že mnogokrat izkazala za zelo dobro načelo, po katerem se lahko orientiram. Ima pa umetnost vseskozi zame tudi nek drug naboj - in sicer moč, da v družbi sproži delovanje. In spremembe.

Zakaj sploh pišem o umetnosti? Razmišljanje je sprožilo nedavno srečanje z raznovrstnimi umetniškimi deli oziroma kreacijami, ki bi jih kot umetniške lahko opredelili, lahko pa bi jim ta naziv tudi odrekli. Če se tako vprašamo, kaj je v preteklosti neko delo opredeljevalo kot umetniško, lahko v veliki večini primerov rečemo, da neko delo lahko opredelimo kot tako, ko ga postavimo v kontekst. Poleg tega so nekatera umetniška dela umetniška, ker so jih kot umetniške razglasili kritiki in relevantni strokovnjaki. Zagata se začne, če pred nekoga postavimo umetniško delo, ki ga ni še nikoli videl in mu ne povemo, da gre za delo svetovno priznanega umetnika, denimo slikarja. Na podlagi česa se bo tedaj ta oseba, brez konteksta, v katerega bi delo umestila in brez predhodnih informacij, odločila? Najverjetneje bo njena odločitev temeljila na predhodnem znanju o umetnosti in na lastnih preferencah - slednje bodo verjetno v veliki večini primerov poslednji razsodnik. Človek se lahko vstane iz stola, še enkrat pogleda sliko priznanega slikarja in reče: "Brez veze. Kdo je to naslikal? Navadno amaterstvo."

Težava je še toliko bolj očitna v sodobni umetnosti, ki privzema mnogotere oblike in kjer pogosto umanjka ključna referenca, na katero bi se lahko sklicevali, ko bi zatrdili: "To delo je umetniško." S podobnimi paradoksi se lahko srečamo v povsem vsakdanjem življenju - pridem na obisk, v prostoru zagledam kičasto skulpturo in, ker sem z gostiteljem tesna prijateljica, zbadljivo vprašam po izvoru tega okraska. Gostitelj pove, da gre za skulpturo priznanega umetnika, njena cena pa je bila tudi precej visoka. V isti sapi se tako počutim nekoliko neumno (nepodučeno, ne-sočasno), hkrati pa ne morem verjeti, da je sočasni kontekst tej kreaciji podelil pridevnik umetniški. Bi bila skulptura za lastnika še vedno enako vredna, če o njen ne bi vedel nič? Bi jo v tem primeru sploh pogledal, kaj šele kupil?

Kaj lahko potegnemo iz zapisanega: meni skulptura še vedno ni všeč in niti približno ne vzdrami mojega čuta za estetiko. To se ne zgodi niti, ko izvem za njeno ceno in ime ustvarjalca, ki jo je ustvaril. Nikoli je ne bi kupila in nikoli je ne bi želela vsak dan gledati v svoji dnevni sobi. Ne spreminja dojemanje sveta in me ne poziva k delovanju. Poslednji razsodnik v umetnosti je najbrž tako konec koncev vsakdo sam...

Še ena jesenska...

Sončna...

... za deževne dni, ki so pred nami...