Coron je že iz frčoplana videti precej divje. V bistvu gre za zelo poraščen otok Busuanga, na katerem se nahaja Coron. Tja ponavadi vleče predvsem potapljače, saj je v okolici s potapljanjem moč videti potopljene japonske bojne ladje iz časa 2.sv. vojne. Midva sva na Coron pobegnila pred zanikrnostjo Clarka (Angeles City) in hektičnostjo Manile. In na prvo žogo je zgledal dovolj divje za naju.
Sobe so bile po Filipinih glede na JV Azijo nekoliko dražje. V standardih pa marsikje precej nižje. Spala sva v sobi, obiti v bambus, čudnega vonja in brez klime. To je pomenilo, da si se ponoči zaradi vročine premetaval, podnevi pa raje sedel v barčku nad morjem in skušal ujeti katero izmed morskih sapic, ki so pihale mimo.
Ko enkrat pogruntaš sistem potovanja na Filipinih, je samo migriranje in organiziranje precej lažje. Preden odidete na Filipine imejte zato v mislih, da so Filipini ogromni, sestavljeni iz otočij in da boste morali precej leteti, saj bodo najbrž otoki, ki jih boste želeli videti, dan ali dva dni plovbe z ladjo narazen. Filipini niso strnjeni, migriranje zna vzeti nekaj časa in energije. A se zagotovo izplača, saj je vsak otok svet zase, ljudje pa povsod prav pristno filipinski - še iz tako oddaljenih otokov, je v njih moč videti isto veselje do življenja.
Na otokih vsakdo slej ko prej odide na t.i. island hopping - gre za nekako celodnevno plutje med otoki, kopanje, snorklanje, sončenje in uživanje v sveže pripravljeni hrani. Pri izbiri takšnega izleta je fino, če vas ne stlačijo ravno v veliko skupino z npr. Korejci (in ne, nimam posebnih predsodkov do Korejcev) ali npr. Američani (in ja, priznam, v moji glavi je kar nekaj predsodkov o njih). Nama se je zgodilo oboje, čeprav na koncu si po taki izkušnji vseeno zelo hvaležen za kulturno okolje, iz katerega izviraš. Novoporočenca - korejski par se je večino dneva ukvarjal z neutolažljivim jokom mlade neveste, ki jo je pičila osa, Američana, prav tako mlad par, pa sta se čutila "so beyond", čeprav sta za Slovenijo najbrž slišala prav prvič. Je pa na takih izletih moč videti res nekatere nepozabne naravne lepote - od sladko-slanega jezera, v katerem te je zaradi globine in teme strah, kdaj te za podplat požgečka kakšna vodna pošast, do koralnih grebenov, kjer se za spomin lahko poteguješ za še eno novo brazgotino na kolenu in nenazadje so Filipini sinonim za rajske plaže. Take zapuščene, s spomeniki Bude. Pa tudi take malo manj zapuščene...
Ker potapljanje ni ravno moja stvar, se je potapljal samo moj sopotnik. Videl eno izmed potopljenih ruševin in ostal brez besed zaradi navdušenja (naj tu samo omenim, da je doštudiral zgodovino in je strasten ljubitelj starin). S snorkljanjem sem lahko videla veliko - voda je nebeško čista, prizori zarjavelih topov, pol porušenih ograd in vdrtih palub pa nekoliko klastrofobični. Tisti, ki so izkušeni v potapljanju, se baje lahko potopijo celo v notranjost teh ruševin (op.a.:"ou, joy" :) )
Sredi Corona sva srečala še dva Slovenca - jap, samo 2 milijona nas je, ampak smo pa povsod. Z njima smo se tekom poti še srečevali, reklo kako o domačih krajih, popili kak whisky in igrali kako partijo kart - saj veste, tako tipično slovensko druženje.
Po Coronu sva imela v bistvu eno samo možnost - nadaljevati proti severnemu Palawanu, do mesta El Nido - žal do tja ni letala (ja, šla bi tudi s frčaplanom za magari 10 ljudi), ampak se 7-8 ur voziš z malo večjo bangko. Vsi rešilni jopiči na tem svetu me na tej grozni poti proti Palawanu ne bi mogli pomiriti. Del poti se pelješ po relativno odprtem morju, kar pomeni, da majhno barko premetava med metrskimi valovi. K sreči imam dober želodec in me ni izdala toliko slabost, kakor strah. Nekje na pol poti, na najbolj razburkanem delu plovbe, sem končno razumela, kaj pomeni izraz "biti na smrt prestrašen". Res dobiš velike oči, bledo polt, ne da se ti govorit, ne da se ti premikat. Če si veren najbrž moliš, če nisi, najbrž tudi. Ko sva zdrava stopila na kopno, se je mesto El Nido še dva dni zibal v ritmu valov, ponoči pa sem mislila, da spim v viseči mreži. Po nekaj dneh sem postajala vse bolj neizmerno hvaležna za to izkušnjo - v tistih velikih odprtih, prestrašenih očeh duše namreč vidiš, kako močno ljubiš življenje. Te vožnje sedaj ne bi zamenjala za vožnjo z letalom.
| To je bangka.Do El Nida sva šla z nekoliko večjo - za 40 ljudi in pokrita je bila. |
Seveda je bilo ostalim 8 potnikom poleg naju še huje. Vsi so bili Filipinci in vsi so bili od začetka do konca poti na smrt prestrašeni. Nihče od njih ni znal plavati, močno so se oklepali svojih reševalnih jopičev in ko so v El Nidu sestopili na kopno, so se pokrižali in nadaljevali svoja življenja.
Morje je bilo razburkano, saj je naslednji dan Filipine udaril tajfun, zato je bila naslednji dan plovba odpovedana.Ta povba je tudi precej znana - vsako leto se kaka bangka na tej poti potopi. Sicer ponavadi nihče ne umre, grejo pa na dno oceana ruzaki, dokumenti in pogum za ponovno plutje po morju.
Dejstvo je,da je stopiti na kopno po zibajoči se plovbi res krasen občutek. Vse skupaj pa je bilo še toliko lepše, ker se po 7 urah strahu znajdeš med kraškimi osamelci, ki se mogočno in navpično dvigajo iz morja. Ob sončnem zahodu pa se zdi,da se plazijo eden proti drugemu in si šepetajo na velika kamnita ušesa...