Pot s triciklom je bila blazno naporna, ampak polna smeha. Vsekakor pa vredna truda. Za 23 km smo porabili uro in pol, tako da si lahko predstavljate, kakšna je bila pot. Ampak, ko sva enkrat prispela v Port Barton sem se v sekundi zaljubila v ta kraj in še danes mi je eden najljubših placov na celih Filipinih. Ker sva potovala v nizki sezoni, ni bilo nobene gužve praktično nikjer, še posebej pa je bilo mirno tu, v Port Bartonu, ki je nekoliko težje dosegljiv in ga ne obišče veliko ljudi.
Port Barton je poseben kraj. Zjutraj te zbudijo petelini, ponoči pa skozi okno gledaš v čisto temo. Počutiš se, da si prišel v čas, ki je nekaj desetletij nazaj obstal in ko mimo tebe otroci s palico poganjajo gumo, si lahko gotov, da tu čas zares stoji. Energija tega kraja je bila zares posebna, ljudje izjemno prijazni, otroci pa tako primarni, da je vse skupaj izgledalo kot eden izmed tistih dokumentarcev na Discovery-ju, ko popotniki obiskujejo nedotaknjene vaške skupnosti nekje bogu izza nogu. Drugače je Port Barton vas, ki se razteza ob dolgi peščeni obali, skozi njo poteka zgolj ena izgrajena cesta, vse ostalo so peščene makadamske poti, pri katerih nisi povsem prepričan, ali sploh kam peljejo...
Mi2 sva v Port Bartonu precej lenarila. Najprej sva še razmišljala o trekingu na bližnje slapove, a nama je eden izmed domačinov to odsvetoval, saj naj bi se v gozdovih okoli vasi skrivala uporniška vojska, ki se upira državnim oblastem. Zaradi varnosti in lenobe, sva zato po več ur strmela v neskončno pretekajoč se ocean in si vzela čas za sebe.
Tudi ljudje so v Port Bartonu bili nekoliko drugačni, polni nekega življenjskega optimizma in pozitivne energije, ki sem jo jaz označila kar z fr. izrazom "joie de vivre" (veselje nad življenjem). Pot bi morala po dveh dneh Port Bartona nadaljevati, a si je Jan nesrečno poškodoval nogo (v motni vodi je imel bližnje srečanje z morskim ježkom), zato sva najin postanek podaljšala še za en dan. Domačini so nama glede noge zelo pomagali in so takoj priskočili na pomoč. Vsi so bili tudi vidno olajšani, ko so ugotovili, da ne gre za meduzo, saj se lahko opeklina od ožiga zelo zagnoji in zakomplicira. Z nekaj skrivnimi zdravilnimi prijemi smo zadevo razrešili, izjemno tanke konice pa so se preko noči tudi same izločile iz narta.
Pred odhodom mi je na plaži na glavo skoraj padel kokos, kar še zdaleč ni smešno, kot se morda zdi na prvi pogled. Je pa to bila pomembna lekcija, da se pod kokosovimi palmami, na katerih še visijo kokosi, ne postopa (zato na plaži pod palmami tudi nikoli ne vidiš nobenega domačina) :) Iz Port Bartona sva nadaljevala v Puerto Princesso, od koder sva letela na Cebu.
