Banaue, Severni Luzon, Philippines

Kot vse poti do sedaj, je bila tudi pot na sever svojevrstna izkušnja. Najprej sva iz Kalibo letališča letela v Manilo, za čuda brez večjih zamud in odpovedi. Potem sva želela še isti večer iz Manile z avtobusom na sever, v vas Banaue (celonočna vožnja). V Manilo sva prispela ravno v njihovi "rush hour", kar je pomenilo, da je bilo mesto nabito do zadnjega kotička. Mesto Manila je že tako hektično in izjemno gosto naseljeno, a ko gredo Filipinci iz dela, to zgleda kakor neprehodna džungla ljudi. Za naju je to pomenilo, da sva se od letališča do Ohayami bus terminala vozila vsaj 40 min, od tega smo pol časa stali na mestu. Zapletlo se je že, ko sva iskala taxi - vsaj tri četrtine taxi voznikov je namreč prvič slišalo za ta terminal, zato sva bila na koncu že precej v dvomih, da nama bo isti večer še uspelo ujeti pravi avtobus. Manilo dela dodatno zakomplicirano tudi dejstvo, da kljub svoji številčnosti, nima osrednjega avtobusnega terminala, ampak je po mestu razsejanih več privatnih avtobusnih podjetij. Med vožnjo in stanjem s taxijem sva tako videla košček nočne Manile, od slumov, do urejenih nebotičnikov in četrti, vse pa brez izjeme polno ljudi. Mimo je ravno peljal tudi vlak, ki je bil v indijski maniri poln ljudi, nekateri so viseli skozi vrata, kar pa je tudi tu očitno povsem običajno. Ko sva tako le prispela o Ohayami terminala, ki izgleda kakor manjše zapuščeno avtobusno postajališče pri nas, s parkiranimi tremi avtobusi (na pot gre iz Manile na sever vsak večer približno pet avtobusov - ja, povsem skregano s povpraševanjem), je na okencu pisalo "fully booked". Mi2 si sedežev vnaprej seveda nisva rezervirala, zato je obstajala možnost, da bova morala prenočiti v Manili, česar pa se seveda nisva ravno veselila. Po pregovarjanju z uslužbenko, nama je ta dejala, da pa vseeno lahko kupiva sedeže "in the middle", kar je v praksi pomenilo, da sva deveturno pot do severa preživela na plastičnih majhnih stolih, ki si jih prineseš in odneseš iz avtobusa sam. Malo iz mazohističnosti, predvsem pa zaradi hektičnosti Manile, ki naju je odvračala od prenočevanja tam, sva se odločila, da preizkusiva svojo trpežnost in potrpljenje. 

Pot do Banaue je zame minila razmeroma brez težav, vsaj polovico sem tudi prespala (za kar se moram zahvaliti prijaznim filipinkam, med katerimi sem imela svoj stol in katere so mi dovolile uporabo stranskega dela njihovih naslonjal). Ko sva zjutraj zagledala Banaue, so bili ves trud in vse nadloge poti takoj poplačane.

Banaeu so namreč naravni tempelj za meditiranje. Brez heca. Gre namreč za vas, umeščeno v strme riževe terase, narejene iz zemlje, ki so meni že sicer v Aziji navadno najljubši kotiček raznih dežel. Gre za cca. 2000 let stare riževe terase, izdelane ročne, ki celotno dolino spreminjajo v naravni amfiteater, pobarvan z vsemi barvami, med katerimi najbolj bode v oči sveže zelena barva riža. Sam kraj spominja na Kalaw v Burmi, pa tudi ljudje v visokogorju Filipinov so drugačni od preostalih, bolj obmorskih delov te dežele. So izjemno prijazni, moški pa žvečijo Mokko (kombinacijo oreščkov, tobaka, poživil in zdrobljenih polževih hišic, ki delujejo kot poživilo oz. droga, pri tem pa pljuvajo kot kri rdeče pljunke sline - kakor v Burmi). Energija Banaue je izjemno pomirjujoča, kraj pa izjemno tih in sproščen. Že ob 9ih se zapre praktično vse, tako da sever zares ni pravi kraj za tiste, ki se nadejajo zabav pozno v noč.

V Banaue sem praznovala tudi svoj r.d - s trekingom med okoliškimi vasmi, ki so dostopne zgolj peš. To jih dela izjemno zanimive in odmaknjene od preostalega sveta, čeprav je sever že na splošno precej manj infrastrukturno razvit, kakor preostali Filipini. Tako sva na poti videla vasi Tam-an, Poitan in slap, ki se ga vidi iz vasi Banaue. Kljub spraševanju po smeri, v kateri naj hodiva, sva se med nešteto strmimi stopnicami med riževimi polji gor in dol, vmes tudi izgubila in večkrat zašla. Ko sva se vračala nazaj v Banaue, sva srečala Nemca, ki je poročen s Filipinko in ima namen v bližini vasi (20 min hoda do avtobusne postaje) narediti koče in restavracijo za popotnike, s čimer želi pomagati lokalnemu prebivalstvu. Resnica je namreč ta, da imajo domačini od turizma bore malo. Njihov vsakdan je izjemno trd, iz roda v rod pridelujejo organski riž in skrbijo za terase, ki so glavna atrakcija, ki privablja ljudi, za kar pa jim država z ničimer ne pomaga. Sever je tudi sicer zaradi lege in geografskih preprek (gora) nekoliko potisnjen ob rob, zato se morajo ljudje sami znajti pri preživetju. Na koncu sva pristala pri filipinski družini, ki naju je povabila na kosilo in s katerimi smo se zapletli v zanimiv pogovor. Hrana, ki sva jo jedla, je bila nadpovprečno okusna, v kotu pa naju je ves čas opazovala privezana Iguana (kuščar), ki so ga ulovili, da ga bodo naslednji dan skuhali in pojedli. Na Filipinih sva tako doživljala najbolj pristen stik z domačini doslej, ljudje in narava delajo to deželo res vredno obiska. 

Boracay, Philippines

Boracay je še eden izmed tistih mest na Filipinih, za katere že vnaprej veš, da bo bolj oblegan in turističen, a je hkrati tako lep, da ga enostavno ne gre izpustiti. Boracay je poznan po svoji dolgi beli plaži, ki slovi kot ena izmed desetih najlepših plaž na svetu. Vsekakor razlog, da se večina, ki potuje po Filipinih, odpravi tja.

Poti do tja je več. Možno je leteti direktno do Caticlana, od koder vozijo gliserji do majhnega otoka Boracay. Ta pot je najbolj direktna, ima pa tudi eno omejitev - ker je pristajalna pista na letališču Caticlan izjemno kratka, teža pristalega letala ne sme niti malo presegati dovoljene teže, ki letalu omogoča varno ustavljanje. V praksi to pomeni, da vsakega potnika skrbno stehtajo, njegova prtljaga pa ne sme presegati 10 kg. To je seveda že takoj pomenilo, da za naju ta let ne pride v poštev, saj sta bila nahrbtnika obeh krepko čez 10 kg.
Druga varianta je, da letiš do mesta Iloilo (otok Panay), od koder nato potem do Caticlana vzameš avtobus. To pot sva ubrala mi2 in bi bila načeloma povsem ok, če se ne bi po filipinsko nekoliko zakomplicirala. Najprej so nama iz neznanih razlogov odpovedali let (nekateri so govorili, da zaradi tajfuna) in naju prestavili na poznejši let. Ko sva končno le sedela na nizkocenovnem propelercu, sva si zatrdno obljubila, da s Cebu air več ne letiva, ker so res znani po pogostih zamudah in odpovedih, a na Filipinih je mogoče poceni potovati zgolj, če uporabljaš takšen način prevoza. Avtobusna pot je bila nato tudi poglavje zase - 6 ur do Caticlana sva se namreč peljala z avtobusom, ki je gotovo imel najbolj cvileče bremze na svetu ever. Tako sva nekoliko utrujena prišla v Caticlan, kjer sva ugotovila, da je Boracay tudi v nizki sezoni izjemno oblegan. V gruči, sestavljeni pretežno iz Korejcev in Kitajcev, sva se z gliserjem odpravila na Boracay.

Pri Boracayu si je že na začetku potrebno priznati glavni plus in glavni minus - plus je gotovo ču-do-vi-ta plaža, ki se je kar ne moreš nagledati in se ji načuditi. Glavni minus pa je gotovo množičnost in obleganost, ki človeka lahko nekoliko odvrne. Mogoče je zato Boracay smiselno obiskati za nekaj dni, potem pa pot nadaljevati, če seveda imate dovolj časa, še do južnega Camaguin-a ali Negrosa-a - dveh turistično povsem obrobnih otokov, ki prav tako nudita lepe plaže, še vedno pa sta dovolj odmaknjena in divja.

Boracay je seveda zaradi svoje priljubljenosti tudi nekoliko dražji kot ostali kraji na Filipinih. Mi2 sva sicer poiskala sobo s kopalnico v bambusovi hiški bolj v notranjosti naselja, na predelu plaže, ki je cenejši in znan po cenejših nastanitvah. Plaža se namreč deli na 3 dele, pri čemer severni del obvladujejo Rusi s svojimi vilami - baje je ta del za ostale obiskovalce otoka zaprt (do koder pa se nama po pravici povedano ni dalo niti sprehoditi - plaža je dolga cca. 14km). Srednji del je cenejši, nekakšen midrange, tretji del pa še najbolj primerne za backpackerje, čeprav je še vedno posejan tudi s hoteli in dražjimi obmorskimi restavracijami. Ker sva za sobo plačevala le 500 pp, sva več denarja namenjala hrani, zabavi in ostalim aktivnostim. Na Boracayu sva opravila tudi levji delež nakupovanja, ki ga sicer opraviva v Bangkoku.

Boracay si bova mi2 gotovo zapomnila po tem, da sva se na eni izmed redkih opustelih koncev plaže zaročila in tako ta kraj malo naredila tudi za najin :).

Tanawan (Oslob), Philippines

Naslednja točka na najini poti je bil majhen kraj Tanawan, ki je sestavljen zgolj iz ene širše ulice, ki poteka vzporedno z morjem. Tanawan je morda manj poznan kakor Oslob, oba kraja pa turisti obiščejo zaradi tamkajšnjih kitovcev (morskih psov), s katerimi lahko plavaš v morju. Še preden sva se odpravila tja, sva bila glede tega izleta kar precej v dvomih. Pri snorkljanju s temi morskimi psi obstaja namreč tudi več etičnih pomislekov. Najpomembnejši je gotovo ta, da te morske pse zaradi obiskovalcev umetno (s hranjenjem) skozi vse leto zadržujejo ob teh obalah, saj so drugače kitovci nomadi in se selijo za hrano. Morda bi zato vsem, ki potujete na Filipine svetovala, da si skušate svoje potovanje splanirati tako, da boste te čudovite ogromne živali raje videli kje na poti njihovih migracij - kjer bodo v svojem naravnem okolju v zanje primernem času leta. Drug pomislek je tudi gužva- če želite s kitovci preživeti vsaj nekaj mirnih minut, potem morate na morje odriniti že ob 6ih zjutraj, še bolje poprej. Kasneje kot se boste odpravili na morje med kitovce, več bo ljudi in ladij, večja gužva pa gotovo tudi ne vpliva ravno blagodejno na same morske pse. Skratka, za obisk tega kraja in ogled teh fascinantnih živali so tako plusi kakor minusi, mi2 sva bila precej neodločena, kaj storiti, zato sva se na koncu odločila, da se na lastni koži prepričava, kako stvari izgledajo. Bila je "once in a lifetime" izkušnja, ki pa je ne bi ponovila, predvsem zaradi etičnih pomislekov. Po drugi strani je potrebno priznati, da ima turizem vselej dva obraza - podobno bi lahko nekdo bojkotiral obisk El Nida, ki je zaradi turizma in ladij, ki pljujejo med koralnimi grebeni, izjemno uničen - precej koral je namreč zaradi sider poškodovanih, ljudje pa le redko pomislijo na to, ko odpotujejo tja. Prav tako je podoben primer morda Halong Bay v Vietnamu, ki sva ga prav tako obiskala pred leti, kjer je celoten zaliv prilagojen potrebam obiskovalcev, kar pomeni, da so po potrebi za plovbo ladij tudi razstrelili dele dna ipd. Tako da se je glede teh obiskov takšnih krajev najbolje odločiti povsem osebno...

Plavanje s kitovci vas bo tudi precej udarilo po žepu - za približno polurno snorkljanje z opremo vred boste odšteli cca. 1000 pp, če pa želite imeti še kakšno podvodno fotografijo boste za kamero in nekoga, ki vas poslika odšteli še 500 pp. Vsekakor skušajo tudi Filipinci kitovce dobro tržiti.

Pod vodo sem bila vsega skupaj mogoče 5 min - plavanje s tako ogromnimi živalmi je grozno in fascinantno hkrati. Čeprav kitovci jedo samo plankton, je njihova velikost še vedno precej strašljiva, prav tako je precej nenavaden občutek, ko plavaš med njimi in te obdajajo iz vseh strani. Zgolj za občutek - največji kitovec, ki smo ga videli, je bil dolg približno 12 metrov (meni se je zdel velikosti avtobusa).

Ko smo se vrnili nazaj na kopno, sva se odpravila nazaj do Cebuja. od koder sva naslednji dan letela proti Boracayu. Popoldne sva tako izkoristila za ogled Cebuja, ki je pravo filipinsko mesto - hektično, glasno, organizirano v svoji popolni neorganiziranosti, brbotajoče in tudi žalostno. Tu namreč srečaš otroke in cele družine, ki živijo na svojih zaplatah pločnikov in cest, veliko je tudi prosjačenja. Dan se je zaključil z močnimi nalivi dežja, ki je vsaj nekoliko spral smog in žalost z obličja Cebuja.

Malapascua, Philippines

Po Boholu nama je po napornih celodnevnih migracijah le uspelo priti do idiličnega otoka Malapascua, ki je bil v zadnjem tsunamiju na Filipinih lansko leto eden izmed krajev, ki je bil precej na udaru. Zadnji del poti do Malapascue poteka na bangki iz mesta Maya, kjer ti skušajo kot tujca za cca. polurni prevoz do otoka zelo veliko zaračunati. Moj predlog vsem, ki se tja odpravljate je, da na njihovo ceno ne trzate, ampak počakate, da se ladja napolni in potem na otok potujete za normalen denar (seveda še vedno plačate več kot domačini).

Malapascua je znana predvsem kot raj za potapljače, na otoku se v ta namen nahaja ogromno dive resort-ov, pri čemer cene in kvalitete močno varirajo. Ker je otok med potapljači precej priljubljen, so tudi cene prenočišč nekoliko dražje. Mi2 sva sicer našla bungalov povsem na obali za 900 pp, v ceni pa je bil vštet tudi zajtrk. To je bila ok cena, je pa res, da je bil najin bungalov zelo osnoven, elektrika pa le od 6 popoldan do 6 zjutraj, na agregat. Malapascua nudi popotniku vse, kar si zaželi - lahko se povsem osami in za nekaj dni pozabi na ves svet, lahko vidi najbolj fascinantno podvodno življenje, lahko spi v resortih za 5 zvezdic, lahko pa si poišče idilično leseno kolibo za precej manj denarja. Mi2 sva na Malapascui predvsem lenarila, si privoščila kako dražjo večerjo v katerem izmed resortov, snorklala in brala.

Na Malapascue sva 1. v Aziji sploh v sobi spala zastonj. V "resortu" (glej kolibo na sliki zgoraj levo - najin resort je bil bleda senca te besede) so nama namreč povedali, da je zmanjkalo goriva za agregat in da ponoči ne bo elektrike, da pa v zameno lahko spiva zastonj. S tem sva se seveda strinjala in ideja se nama je zdela sijajna vse dokler naju ponoči niso veselo začeli grizljati komarji in se gostiti z nama. Prejšnje noči sva imela namreč prižgan ventilator, usmerjen v naju, kar je komarjem preprečevalo, da bi lahko pristali na naju in naju popikali. To noč pa sva se brez elektrike morala znajti vsak po svoje. Jaz sem se kljub vročini povsem zavila v spalko in je še nekako šlo, fanta pa so komarji povsem popikali, celo po kolenih in na veko. Sredi noči se je začel panično špricat z repelentom, vmes se je še stuširal, bolj malo noči pa je dejansko prespal. K sreči sva naslednjo noč spet imela elektriko.

Ni pa Malapascua zgolj turistična. To je sicer prvi vtis, ki ga kot popotnik dobiš, ko se približuješ otoku. Če pa se odločiš, da boš malo bolje spoznal tudi notranjost otoka, potem kmalu ugotoviš, da se v notranjosti skriva živahno vaško življenje, kjer otroci skačejo gumitvist, očetje pa pobirajo stave in stavijo v krvavih petelinjih bojih. Če nekaj časa raziskuješ otok, ki je tako majhen, da se ga da v nekaj urah obhoditi peš, potem kmalu pozabiš, da se na drugem koncu nahajajo dragi resorti in potapljaške šole. Nasploh so takšne vaške skupnosti na Filipinih izjemno povezane in občutek imaš, da je za vsakogar dobro poskrbljeno. Na poti so mi takšni kraji/vasi vselej bližje kakor utrip velikih mest, saj so mesta vendarle mnogo bolj brezosebna in hladna. V Cebuju tako ni nič nenavadnega, če cele družine spijo in živijo na kartonu ob bankomatu, na vasi pa je prostor za vsakogar, nihče ni povsem prepuščen samemu sebi.

Zadnjo noč pred najinim odhodom naju je sredi noči prebudila močna nevihta, ki je vso svojo energijo usmerjala v strele, ki so udarjale tja nekam v odprto morje. Zjutraj sva se prebudila v očiščeno nebo, se najedla in si na ramena oprtala spet ruzake. Pot sva nadaljevala proti Oslobu.