torek, 17. junij 2014

Boracay, Philippines

Boracay je še eden izmed tistih mest na Filipinih, za katere že vnaprej veš, da bo bolj oblegan in turističen, a je hkrati tako lep, da ga enostavno ne gre izpustiti. Boracay je poznan po svoji dolgi beli plaži, ki slovi kot ena izmed desetih najlepših plaž na svetu. Vsekakor razlog, da se večina, ki potuje po Filipinih, odpravi tja.



Poti do tja je več. Možno je leteti direktno do Caticlana, od koder vozijo gliserji do majhnega otoka Boracay. Ta pot je najbolj direktna, ima pa tudi eno omejitev - ker je pristajalna pista na letališču Caticlan izjemno kratka, teža pristalega letala ne sme niti malo presegati dovoljene teže, ki letalu omogoča varno ustavljanje. V praksi to pomeni, da vsakega potnika skrbno stehtajo, njegova prtljaga pa ne sme presegati 10 kg. To je seveda že takoj pomenilo, da za naju ta let ne pride v poštev, saj sta bila nahrbtnika obeh krepko čez 10 kg.
Druga varianta je, da letiš do mesta Iloilo (otok Panay), od koder nato potem do Caticlana vzameš avtobus. To pot sva ubrala mi2 in bi bila načeloma povsem ok, če se ne bi po filipinsko nekoliko zakomplicirala. Najprej so nama iz neznanih razlogov odpovedali let (nekateri so govorili, da zaradi tajfuna) in naju prestavili na poznejši let. Ko sva končno le sedela na nizkocenovnem propelercu, sva si zatrdno obljubila, da s Cebu air več ne letiva, ker so res znani po pogostih zamudah in odpovedih, a na Filipinih je mogoče poceni potovati zgolj, če uporabljaš takšen način prevoza. Avtobusna pot je bila nato tudi poglavje zase - 6 ur do Caticlana sva se namreč peljala z avtobusom, ki je gotovo imel najbolj cvileče bremze na svetu ever. Tako sva nekoliko utrujena prišla v Caticlan, kjer sva ugotovila, da je Boracay tudi v nizki sezoni izjemno oblegan. V gruči, sestavljeni pretežno iz Korejcev in Kitajcev, sva se z gliserjem odpravila na Boracay.





Pri Boracayu si je že na začetku potrebno priznati glavni plus in glavni minus - plus je gotovo ču-do-vi-ta plaža, ki se je kar ne moreš nagledati in se ji načuditi. Glavni minus pa je gotovo množičnost in obleganost, ki človeka lahko nekoliko odvrne. Mogoče je zato Boracay smiselno obiskati za nekaj dni, potem pa pot nadaljevati, če seveda imate dovolj časa, še do južnega Camaguin-a ali Negrosa-a - dveh turistično povsem obrobnih otokov, ki prav tako nudita lepe plaže, še vedno pa sta dovolj odmaknjena in divja.






Boracay je seveda zaradi svoje priljubljenosti tudi nekoliko dražji kot ostali kraji na Filipinih. Mi2 sva sicer poiskala sobo s kopalnico v bambusovi hiški bolj v notranjosti naselja, na predelu plaže, ki je cenejši in znan po cenejših nastanitvah. Plaža se namreč deli na 3 dele, pri čemer severni del obvladujejo Rusi s svojimi vilami - baje je ta del za ostale obiskovalce otoka zaprt (do koder pa se nama po pravici povedano ni dalo niti sprehoditi - plaža je dolga cca. 14km). Srednji del je cenejši, nekakšen midrange, tretji del pa še najbolj primerne za backpackerje, čeprav je še vedno posejan tudi s hoteli in dražjimi obmorskimi restavracijami. Ker sva za sobo plačevala le 500 pp, sva več denarja namenjala hrani, zabavi in ostalim aktivnostim. Na Boracayu sva opravila tudi levji delež nakupovanja, ki ga sicer opraviva v Bangkoku.





Boracay si bova mi2 gotovo zapomnila po tem, da sva se na eni izmed redkih opustelih koncev plaže zaročila in tako ta kraj malo naredila tudi za najin :).



Ni komentarjev:

Objavite komentar