Bohol, Philippines II

V času, ko sva bila na Boholu, je bilo za območje ravno razglašena Low presure zone, kar v realnosti pomeni precej deževne dneve in noči. Ravno zaradi tega je Bohol tudi zelo bujno poraščen in zares zelen, v primerjavi s Palawanom pa ima presenetljivo precej boljšo infrastrukturo, saj se v Palawanu ceste povečini šele gradijo. Ne glede na dež sva si na Boholu ogledala tarsierje, male primate, podobne lemurjem, ki jim zaradi lova in drugih človekovih posegov v naravo grozi izumrtje. Tarsierji so izjemno majhna in krhka bitja, znani pa so predvsem po svojih izbuljenih ogromnih očeh in temu, da lahko svojo glavo obrnejo za 360 stopinj. Ko sva obiskala njihovo zavetišče, ki obsega ogromno zagrajeno območje gozda, kjer so ti mali primati pravzaprav v svojem naravnem okolju, sva bila nad temi malimi zverinicami zares navdušena.

Na Boholu pa sva si ogledala tudi čokoladne griče  - ostanke koral, saj je to območje nekoč prekrivalo morje. Gre za simetrično posejane hribčke, ki so bili v tem času sicer izjemno zeleni, pozimi pa se spremenijo v čokoladno rjavo barvo, od koder so dobili tudi ime. Za prevoz do tja in raziskovanje samih gričev sva najela lokalnega motorista/vodiča Bonija, ki nama je za ugodno ceno zimproviziral celodnevni izlet, naju vozil med riževimi polji in vasmi in se nasploh izjemno potrudil, da bi v izletu res čimbolj uživala. Na njegovem prirejenem motorju smo se tako vsi trije pripeljali nazaj do Nuts Huts. Od koč do ceste mora človek najprej prehoditi ogromno izjemno strmih stopnic, potem pa še kak kilometer po vasi do prevozne ceste, kar je bilo po celem dnevu kar izziv. Zadnjo noč sva tako prenočila v Tagbiliranu, glavnem mestu otoka, zjutraj sva se še oprtala s svežim denarjem in se že odpravila nazaj na Cebu, do koder sva želela nadaljevati na Malapascue. Pred nama so bili spet dnevi migracij...

Bohol, Philippines

Iz Port Bartona sva se tako po 4 dnevih le poslovila. To je bil zares odličen kraj, da se povsem odmakneš, se nafilaš z energijo in pripraviš na dneve migracij, ki so sledili :) Iz Port Bartona sva skozi junglo nazaj potovala z jeepney-em kričečih barv, ki se je do Puerto Princese že povsem napolnil, vsake tolike pa je iz strehe zletela tudi kakšna zvrhana košara. Pot po blatu skozi jungo je bila adrenalinska, enkrat je celo kazalo, da smo obtičali v blatu, saj smo se le s težavo izkopali in odpeljali naprej. Po nekaj urah vožnje, smo prispeli v Puerto Princeso, ki je nekakšno glavno mesto Palawana, sicer pa nič posebnega. Od tam sva že naslednji dan odpotovala proti Cebuju, drugemu največjemu mestu na Filipinih, kjer sva zgolj prespala in se zjutraj tretjega dne migracij zapored z ladjo odpravila do Bohola, manjšega jungelskega otoka, ki slovi po čokoladnih gričih, svoji divji naravi in majhnih primatih, ki se imenujejo Tarsier.

Bohol je precej poraščen otok, hkrati pa naj bi bil to prvi kraj na Filipinih, ki so ga v preteklosti pokristjanili. V mestu Lobok stoji tudi najstarejša cerkev na Filipinih in dejansko se tudi po arhitekturi in živahnosti ljudi pozna španska kultura, ki je tudi sicer na Filipinih pustila kar očiten pečat. Po Boholu sva veliko uporabljala lokalne avtobuse, od katerih pa ne pričakujte točnosti, ampak si raje za vse poti vzemite dovolj časa. Poleg tega je veliko avtobusov tudi polnih, zato se enostavno peljejo mimo, ko čakaš nanje. V skrajnem primeru te ob polnem avtobusu naložijo kar na streho, kjer se moraš pošteno izogibati vseh vej in električnih kablov, ki nevarno nihajo in visijo nad glavami. Vsaka pot na Filipinih je tako res doživetje zase, iz vidika premikov pa so Filipini zaradi svoje velikosti gotovo najbolj zahtevna destinacija doslej.

Na Boholu sva prenočevala v majhnih,a dobro znanih kolibah (vsaj med popotniki), ki se imenujejo Nuts Huts in se nahajajo direktno v džungli. Iz terase kolibe tako zreš direktno v več deset metrov visoko steno, povsem poraščeno z drevesi in občutek je zares fantastičen. Seveda je prenočiti med vsemi živalmi in stvori, ki bivajo le bambusovo steno stran od tebe svojevrsten izziv, a vsekakor izkušnja, ki jo je vredno izkusiti.