Bohol, Philippines II

V času, ko sva bila na Boholu, je bilo za območje ravno razglašena Low presure zone, kar v realnosti pomeni precej deževne dneve in noči. Ravno zaradi tega je Bohol tudi zelo bujno poraščen in zares zelen, v primerjavi s Palawanom pa ima presenetljivo precej boljšo infrastrukturo, saj se v Palawanu ceste povečini šele gradijo. Ne glede na dež sva si na Boholu ogledala tarsierje, male primate, podobne lemurjem, ki jim zaradi lova in drugih človekovih posegov v naravo grozi izumrtje. Tarsierji so izjemno majhna in krhka bitja, znani pa so predvsem po svojih izbuljenih ogromnih očeh in temu, da lahko svojo glavo obrnejo za 360 stopinj. Ko sva obiskala njihovo zavetišče, ki obsega ogromno zagrajeno območje gozda, kjer so ti mali primati pravzaprav v svojem naravnem okolju, sva bila nad temi malimi zverinicami zares navdušena.

Na Boholu pa sva si ogledala tudi čokoladne griče  - ostanke koral, saj je to območje nekoč prekrivalo morje. Gre za simetrično posejane hribčke, ki so bili v tem času sicer izjemno zeleni, pozimi pa se spremenijo v čokoladno rjavo barvo, od koder so dobili tudi ime. Za prevoz do tja in raziskovanje samih gričev sva najela lokalnega motorista/vodiča Bonija, ki nama je za ugodno ceno zimproviziral celodnevni izlet, naju vozil med riževimi polji in vasmi in se nasploh izjemno potrudil, da bi v izletu res čimbolj uživala. Na njegovem prirejenem motorju smo se tako vsi trije pripeljali nazaj do Nuts Huts. Od koč do ceste mora človek najprej prehoditi ogromno izjemno strmih stopnic, potem pa še kak kilometer po vasi do prevozne ceste, kar je bilo po celem dnevu kar izziv. Zadnjo noč sva tako prenočila v Tagbiliranu, glavnem mestu otoka, zjutraj sva se še oprtala s svežim denarjem in se že odpravila nazaj na Cebu, do koder sva želela nadaljevati na Malapascue. Pred nama so bili spet dnevi migracij...