Spet je čas za enega izmed meni najljubših fotografskih motivov...
četrtek, 3. april 2014
petek, 21. marec 2014
Port Barton - kraj, kjer se je čas ustavil...
Pot do Port Bartona je bila, kakor vse poti na Filipinih, malo divja, malo nora, malo boleča in precej smešna :) Najprej sva zamudila edini jeepney, ki vozi do te vasi iz križišča San Jose (mesto Roxas), tako da sva morala na koncu pristati na nekajkrat preplačano vožnjo z najbolj uničenim triciklom, kar sem jih videla, ki ga je bilo treba na poti tudi za sproti malo popravljati, hladiti in riniti, če je bil klanec prehud... Palawan je infrastrukturno precej ubog, ceste so le deloma kamnite ("asfaltirane"), večina cest je makadamskih ali pa, kakor cesta do Port Bartona, blatna in ozka lokalna pot skozi džunglo...
Pot s triciklom je bila blazno naporna, ampak polna smeha. Vsekakor pa vredna truda. Za 23 km smo porabili uro in pol, tako da si lahko predstavljate, kakšna je bila pot. Ampak, ko sva enkrat prispela v Port Barton sem se v sekundi zaljubila v ta kraj in še danes mi je eden najljubših placov na celih Filipinih. Ker sva potovala v nizki sezoni, ni bilo nobene gužve praktično nikjer, še posebej pa je bilo mirno tu, v Port Bartonu, ki je nekoliko težje dosegljiv in ga ne obišče veliko ljudi.
Port Barton je poseben kraj. Zjutraj te zbudijo petelini, ponoči pa skozi okno gledaš v čisto temo. Počutiš se, da si prišel v čas, ki je nekaj desetletij nazaj obstal in ko mimo tebe otroci s palico poganjajo gumo, si lahko gotov, da tu čas zares stoji. Energija tega kraja je bila zares posebna, ljudje izjemno prijazni, otroci pa tako primarni, da je vse skupaj izgledalo kot eden izmed tistih dokumentarcev na Discovery-ju, ko popotniki obiskujejo nedotaknjene vaške skupnosti nekje bogu izza nogu. Drugače je Port Barton vas, ki se razteza ob dolgi peščeni obali, skozi njo poteka zgolj ena izgrajena cesta, vse ostalo so peščene makadamske poti, pri katerih nisi povsem prepričan, ali sploh kam peljejo...
Mi2 sva v Port Bartonu precej lenarila. Najprej sva še razmišljala o trekingu na bližnje slapove, a nama je eden izmed domačinov to odsvetoval, saj naj bi se v gozdovih okoli vasi skrivala uporniška vojska, ki se upira državnim oblastem. Zaradi varnosti in lenobe, sva zato po več ur strmela v neskončno pretekajoč se ocean in si vzela čas za sebe.
Tudi ljudje so v Port Bartonu bili nekoliko drugačni, polni nekega življenjskega optimizma in pozitivne energije, ki sem jo jaz označila kar z fr. izrazom "joie de vivre" (veselje nad življenjem). Pot bi morala po dveh dneh Port Bartona nadaljevati, a si je Jan nesrečno poškodoval nogo (v motni vodi je imel bližnje srečanje z morskim ježkom), zato sva najin postanek podaljšala še za en dan. Domačini so nama glede noge zelo pomagali in so takoj priskočili na pomoč. Vsi so bili tudi vidno olajšani, ko so ugotovili, da ne gre za meduzo, saj se lahko opeklina od ožiga zelo zagnoji in zakomplicira. Z nekaj skrivnimi zdravilnimi prijemi smo zadevo razrešili, izjemno tanke konice pa so se preko noči tudi same izločile iz narta.
Pred odhodom mi je na plaži na glavo skoraj padel kokos, kar še zdaleč ni smešno, kot se morda zdi na prvi pogled. Je pa to bila pomembna lekcija, da se pod kokosovimi palmami, na katerih še visijo kokosi, ne postopa (zato na plaži pod palmami tudi nikoli ne vidiš nobenega domačina) :) Iz Port Bartona sva nadaljevala v Puerto Princesso, od koder sva letela na Cebu.
Pot s triciklom je bila blazno naporna, ampak polna smeha. Vsekakor pa vredna truda. Za 23 km smo porabili uro in pol, tako da si lahko predstavljate, kakšna je bila pot. Ampak, ko sva enkrat prispela v Port Barton sem se v sekundi zaljubila v ta kraj in še danes mi je eden najljubših placov na celih Filipinih. Ker sva potovala v nizki sezoni, ni bilo nobene gužve praktično nikjer, še posebej pa je bilo mirno tu, v Port Bartonu, ki je nekoliko težje dosegljiv in ga ne obišče veliko ljudi.
Port Barton je poseben kraj. Zjutraj te zbudijo petelini, ponoči pa skozi okno gledaš v čisto temo. Počutiš se, da si prišel v čas, ki je nekaj desetletij nazaj obstal in ko mimo tebe otroci s palico poganjajo gumo, si lahko gotov, da tu čas zares stoji. Energija tega kraja je bila zares posebna, ljudje izjemno prijazni, otroci pa tako primarni, da je vse skupaj izgledalo kot eden izmed tistih dokumentarcev na Discovery-ju, ko popotniki obiskujejo nedotaknjene vaške skupnosti nekje bogu izza nogu. Drugače je Port Barton vas, ki se razteza ob dolgi peščeni obali, skozi njo poteka zgolj ena izgrajena cesta, vse ostalo so peščene makadamske poti, pri katerih nisi povsem prepričan, ali sploh kam peljejo...
Mi2 sva v Port Bartonu precej lenarila. Najprej sva še razmišljala o trekingu na bližnje slapove, a nama je eden izmed domačinov to odsvetoval, saj naj bi se v gozdovih okoli vasi skrivala uporniška vojska, ki se upira državnim oblastem. Zaradi varnosti in lenobe, sva zato po več ur strmela v neskončno pretekajoč se ocean in si vzela čas za sebe.
Tudi ljudje so v Port Bartonu bili nekoliko drugačni, polni nekega življenjskega optimizma in pozitivne energije, ki sem jo jaz označila kar z fr. izrazom "joie de vivre" (veselje nad življenjem). Pot bi morala po dveh dneh Port Bartona nadaljevati, a si je Jan nesrečno poškodoval nogo (v motni vodi je imel bližnje srečanje z morskim ježkom), zato sva najin postanek podaljšala še za en dan. Domačini so nama glede noge zelo pomagali in so takoj priskočili na pomoč. Vsi so bili tudi vidno olajšani, ko so ugotovili, da ne gre za meduzo, saj se lahko opeklina od ožiga zelo zagnoji in zakomplicira. Z nekaj skrivnimi zdravilnimi prijemi smo zadevo razrešili, izjemno tanke konice pa so se preko noči tudi same izločile iz narta.
Pred odhodom mi je na plaži na glavo skoraj padel kokos, kar še zdaleč ni smešno, kot se morda zdi na prvi pogled. Je pa to bila pomembna lekcija, da se pod kokosovimi palmami, na katerih še visijo kokosi, ne postopa (zato na plaži pod palmami tudi nikoli ne vidiš nobenega domačina) :) Iz Port Bartona sva nadaljevala v Puerto Princesso, od koder sva letela na Cebu.
petek, 7. februar 2014
sreda, 5. februar 2014
El Nido - rdeče-zeleni kuščarji, zapečena koža in pitje shoot-ov v slovenskem baru
El Nido je bil prvi kraj na najinem potepanju po Filipinih, kjer sva se prvič spoznala s celodnevnim filipinskim soncem. In naj kar na začetku povem, da se bledokožci, kot sva mi2, z njim nimajo kaj pretirano za šalit. Najprej sva en dan v El Nidu "lizala rane" in skušala hoditi ravno, brez opotekanja, po zanimivi poti iz Corona do sem. Naslednji dan pa sva šla s še dvema Dancema na t.i. island hopping - imela sva ta privilegij, da smo bili na bangkhi samo mi, tako da je bila tura po otokih res skorajda privat :) Narava na Filipinih je naravnost fantastična - v bistvu se nama je zdela najbolj bogata in izjemna, če jo primerjamo z deželami, ki sva jih obiskala do sedaj. Mogoče bi se lahko kosala s kakšno spektakularno Sumatro :) Dan je tako minil z masko na obrazu, plavutkami na nogah, med barvnimi koralami, velikimi in manjšimi pisanimi ribami, plavanjem med močnimi snopi svetlobe žarkov, ki predirajo vodo in osvetljujejo morje skoraj do dna... Koža je sorazmerno z podvodno lepoto in najinim entuziazmom postajala vse bolj rdečkasta, zvečer pa sva preživela z mazanjem Kamagela na premajhno kožo najinih hrbtov, na terasi bungalova.
Kulinarika na takih izletih je, v primerjavi s povprečno street food na Filipinih, zame pravi gurmanski poresežek. Spečejo ti namreč okusne ribe, pripravijo riž, sojino omako s čilijem, umetniško izrezljajo ananas, narežejo kumare in paradižnik... Skratka, na tovrstnih potepanjih sva jedla najbolje :)
Ko smo se v enem izmed zalivov zasidrali za snorkljanje, sem iz radovednosti odplavala na bližnji otok, ki je izgledal kot skrivnostni otok, nekaj v stilu serije Lost. Pač nisem si mogla pomagat, pa še maska na obrazu me je po nekajurnem snorkljanju že pošteno tiščala. Ko sem tako brezskrbno tavala po obali tega miniaturnega otočka, sem kar naenkrat zagledala dva metrska rdeče-zelena kuščarja (in ne, v tem primeru strah ni imel velikih oči, res sta bila metrska, majke mi). Presenečena nad mano, kot sem bila jaz nad njima, smo vsak zase pobrali šila in kopita in jo ucvrli vsak v svojo smer - ona dva navzgor po strmem klifu, jaz pa v vodo in v enem šusu nazaj na barko. K sreči nista bila lačna :)
Naslednji dan sva rentala motor in se zapeljala do Nacpan Beach. Gre za 14 km neokrnjeno plažo, kjer ni niti bara, kjer bi si kupil Seven Up ali pivo, ampak se moraš po to zapeljati v bližnjo vas. Ker je prejšnje dni tudi deževalo, je bila pot do plaže polna lukenj, blata in ogromnih jarkov (še zdaj ne vem, s čim so se vozili po poti, da so jo tako razruvali). Z veliko spretnosti, potrpežljivosti in ignoriranja blata, ki je letel vsepovsod, sva se prebila do plaže, ki zares jemlje dih. Ker ni turistična,je prava za popoldanski spanec pod visokimi palmovimi drevesi (samo pazite, da ne spite pod katerim, na katerem so v krošnji še kokosi - tej namreč slej ko prej popadajo dol. Najbrž je tudi odveč govoriti, da so kokosi precej težki sadeži...). Celo popoldne sva uživala v razgledu na Indijski ocean.
Rentanje motorja na potovanju je odličen način, da spoznaš lokalno kulturo in domačine. Nasploh so Filipinci zelo odprti in radovedni, poleg tega pa govorijo odlično angleščino, zato se prej ko slej s katerim izmed njih zapleteš v daljši pogovor.
Zvečer sva se srečala s Slovencema, ki sva ju spoznala v Coronu in skupaj smo šli poiskati pše enega Slovenca (res dvomim, da nas je samo 2 mio), ki naj bi imel v El Nidu odprt bar in picerijo. Res smo ga našli in glede na sloves Slovencev si lahko predstavljate, kako se je končal večer. Naj omenim samo, da je bil Slovenec - lastnik lokala, zelo gostoljuben in da je kar nekaj krat naročil natakarici "One more on the house". Povsem logično je, da je takšno slovo od El Nida naslednji dan terjalo svoj davek...
Naročite se na:
Objave (Atom)




























