Po prvem dnevu je skoraj cel drugi dan deževalo... hoja po premočenih tleh, zdrsi, tekma s časom, da še pred nočjo dosežemo budistični samostan, kjer bomo prenočili in... žulji... po 40km se je pot že dobro poznala... pa še vse je začelo prepuščati vztrajne kaplje - na koncu sm bila preprosto prisiljena prenehat slikat, saj zarad vlage sploh nisem več vedla, kaj je še suho in kaj ne... skratka, nepozaben tro-dnevni treking, na katerem sem imela po dolgem času našega hitečega sveta tu, tam spet čas biti s sabo, biti, to, kar postajam...enkratna pot...
"Važna je pot, ne cilj;
cilj se odmika ko zahajajoče sonce."
(V.Zupan)
...deževalo je mačke in pse... :)
radovedni pogledi na poti...
zaslužena večerja ob svečah (no, pa tud elektrike tle v bistvu ni)
samostan, v katerem smo prenočili
notranjost samostana
e, kere barve so že ble moje marellke?! :)
prvič "vrgla uč" na cilj - jezero tam daleeeč....
