Po prvem dnevu je skoraj cel drugi dan deževalo... hoja po premočenih tleh, zdrsi, tekma s časom, da še pred nočjo dosežemo budistični samostan, kjer bomo prenočili in... žulji... po 40km se je pot že dobro poznala... pa še vse je začelo prepuščati vztrajne kaplje - na koncu sm bila preprosto prisiljena prenehat slikat, saj zarad vlage sploh nisem več vedla, kaj je še suho in kaj ne... skratka, nepozaben tro-dnevni treking, na katerem sem imela po dolgem času našega hitečega sveta tu, tam spet čas biti s sabo, biti, to, kar postajam...enkratna pot...
"Važna je pot, ne cilj;
cilj se odmika ko zahajajoče sonce."
(V.Zupan) 
...deževalo je mačke in pse... :)
radovedni pogledi na poti...
zaslužena večerja ob svečah (no, pa tud elektrike tle v bistvu ni)
samostan, v katerem smo prenočili
notranjost samostana
e, kere barve so že ble moje marellke?! :)
prvič "vrgla uč" na cilj - jezero tam daleeeč....
Najboljši treking mojega življenja, kljub temu da je bil cel drugi dan "jeba" od dežja...ti pa da "burmanski dež" da vidiš kje so tvoje meje, oziroma pomikanje teh mej vedno višje in višje...;)
OdgovoriIzbrišija, res je bla super izkušnja... upam, da čimprej ponovima ;)
OdgovoriIzbriši