Coron - El Nido - Divjina, razbitine potopljene ladje in smrtni strah (Na poti II)

Coron je že iz frčoplana videti precej divje. V bistvu gre za zelo poraščen otok Busuanga, na katerem se nahaja Coron. Tja ponavadi vleče predvsem potapljače, saj je v okolici s potapljanjem moč videti potopljene japonske bojne ladje iz časa 2.sv. vojne. Midva sva na Coron pobegnila pred zanikrnostjo Clarka (Angeles City) in hektičnostjo Manile. In na prvo žogo je zgledal dovolj divje za naju.

Sobe so bile po Filipinih glede na JV Azijo nekoliko dražje. V standardih pa marsikje precej nižje. Spala sva v sobi, obiti v bambus, čudnega vonja in brez klime. To je pomenilo, da si se ponoči zaradi vročine premetaval, podnevi pa raje sedel v barčku nad morjem in skušal ujeti katero izmed morskih sapic, ki so pihale mimo. 

Ko enkrat pogruntaš sistem potovanja na Filipinih, je samo migriranje in organiziranje precej lažje. Preden odidete na Filipine imejte zato v mislih, da so Filipini ogromni, sestavljeni iz otočij in da boste morali precej leteti, saj bodo najbrž otoki, ki jih boste želeli videti, dan ali dva dni plovbe z ladjo narazen. Filipini niso strnjeni, migriranje zna vzeti nekaj časa in energije. A se zagotovo izplača, saj je vsak otok svet zase, ljudje pa povsod prav pristno filipinski - še iz tako oddaljenih otokov, je v njih moč videti isto veselje do življenja.

Na otokih vsakdo slej ko prej odide na t.i. island hopping - gre za nekako celodnevno plutje med otoki, kopanje, snorklanje, sončenje in uživanje v sveže pripravljeni hrani. Pri izbiri takšnega izleta je fino, če vas ne stlačijo ravno v veliko skupino z npr. Korejci (in ne, nimam posebnih predsodkov do Korejcev) ali npr. Američani (in ja, priznam, v moji glavi je kar nekaj predsodkov o njih). Nama se je zgodilo oboje, čeprav na koncu si po taki izkušnji vseeno zelo hvaležen za kulturno okolje, iz katerega izviraš. Novoporočenca -  korejski par se je večino dneva ukvarjal z neutolažljivim jokom mlade neveste, ki jo je pičila osa, Američana, prav tako mlad par, pa sta se čutila "so beyond", čeprav sta za Slovenijo najbrž slišala prav prvič. Je pa na takih izletih moč videti res nekatere nepozabne naravne lepote - od sladko-slanega jezera, v katerem te je zaradi globine in teme strah, kdaj te za podplat požgečka kakšna vodna pošast, do koralnih grebenov, kjer se za spomin lahko poteguješ za še eno novo brazgotino na kolenu in nenazadje so Filipini sinonim za rajske plaže. Take zapuščene, s spomeniki Bude. Pa tudi take malo manj zapuščene...

Ker potapljanje ni ravno moja stvar, se je potapljal samo moj sopotnik. Videl eno izmed potopljenih ruševin in ostal brez besed zaradi navdušenja (naj tu samo omenim, da je doštudiral zgodovino in je strasten ljubitelj starin). S snorkljanjem sem lahko videla veliko - voda je nebeško čista, prizori zarjavelih topov, pol porušenih ograd in vdrtih palub pa nekoliko klastrofobični. Tisti, ki so izkušeni v potapljanju, se baje lahko potopijo celo v notranjost teh ruševin (op.a.:"ou, joy" :) ) 

Sredi Corona sva srečala še dva Slovenca - jap, samo 2 milijona nas je, ampak smo pa povsod. Z njima smo se tekom poti še srečevali, reklo kako o domačih krajih, popili kak whisky in igrali kako partijo kart - saj veste, tako tipično slovensko druženje.

Po Coronu sva imela v bistvu eno samo možnost - nadaljevati proti severnemu Palawanu, do mesta El Nido - žal do tja ni letala (ja, šla bi tudi s frčaplanom za magari 10 ljudi), ampak se 7-8 ur voziš z malo večjo bangko. Vsi rešilni jopiči na tem svetu me na tej grozni poti proti Palawanu ne bi mogli pomiriti. Del poti se pelješ po relativno odprtem morju, kar pomeni, da majhno barko premetava med metrskimi valovi. K sreči imam dober želodec in me ni izdala toliko slabost, kakor strah. Nekje na pol poti, na najbolj razburkanem delu plovbe, sem končno razumela, kaj pomeni izraz "biti na smrt prestrašen". Res dobiš velike oči, bledo polt, ne da se ti govorit, ne da se ti premikat. Če si veren najbrž moliš, če nisi, najbrž tudi. Ko sva zdrava stopila na kopno, se je mesto El Nido še dva dni zibal v ritmu valov, ponoči pa sem mislila, da spim v viseči mreži. Po nekaj dneh sem postajala vse bolj neizmerno hvaležna za to izkušnjo - v tistih velikih odprtih, prestrašenih očeh duše namreč vidiš, kako močno ljubiš življenje. Te vožnje sedaj ne bi zamenjala za vožnjo z letalom.

To je bangka.Do El Nida sva šla z nekoliko večjo - za 40 ljudi in pokrita je bila.

Seveda je bilo ostalim 8 potnikom poleg naju še huje. Vsi so bili Filipinci in vsi so bili od začetka do konca poti na smrt prestrašeni. Nihče od njih ni znal plavati, močno so se oklepali svojih reševalnih jopičev in ko so v El Nidu sestopili na kopno, so se pokrižali in nadaljevali svoja življenja. 

Morje je bilo razburkano, saj je naslednji dan Filipine udaril tajfun, zato je bila naslednji dan plovba odpovedana.Ta povba je tudi precej znana - vsako leto se kaka bangka na tej poti potopi. Sicer ponavadi nihče ne umre, grejo pa na dno oceana ruzaki, dokumenti in pogum za ponovno plutje po morju.

Dejstvo je,da je stopiti na kopno po zibajoči se plovbi res krasen občutek. Vse skupaj pa je bilo še toliko lepše, ker se po 7 urah strahu znajdeš med kraškimi osamelci, ki se mogočno in navpično dvigajo iz morja. Ob sončnem zahodu pa se zdi,da se plazijo eden proti drugemu in si šepetajo na velika kamnita ušesa...

Minljivost je verjetno ena izmed tistih besed, ki najbolj boli, ko jo zapišemo...

Joie de vivre - Filipini jul-avg 2013

"Joie de vivre" bi bil skupen naslov vseh mojih postov o popotovanju po Filipinih... Kdor je kdaj potoval po tej krasni deželi, bo vedel, zakaj sem izbrala tak naslov, kdor še ni, pa upam, da mu bo postalo jasno skozi branje mojih objav. Zgodbo bom objavljala po koščkih tule, sledili pa ji boste lahko tudi v povzetkih in fragmentih na Twitterju, če mi bo to uspevalo, kot sem si zamislial, a 140 znakov verjetno včasih ne bo dovolj...

Filipini so po hudem tajfunu, ki jih je zadel pred kratkim, danes spet povsem drugačni. Ko sva tja potovala midva je bila sicer sezona monsunskega dežja in tajfunov, a sva bila glede tega precej srečna. Odletela sva iz Brnika (jap, z Adrio sva dobila najcenejši let do Bangkoka - 591 eur na osebo v poletni sezoni) najprej proti Zurichu (kjer na letališču raje stradajte, kakor da plačujete nerazumne cene hrane - verjemite, se ne splača, tak dobro pa spet ni), nato pa direktno do Bangkoka, ki naju je po treh letih že čakal. Na prvi pogled je obljubljal isti vrvež, toda turistični predel (Pra Atit, Khao San ipd. uličice), so letos pokazale nekoliko bolj zdelan obraz. V poletni vročini je Bangkok vroč in nekoliko zaprašen, najbolj turistično oblegan del mesta pa utrujen in zgaran od turizma... Tajski prodajalci in indijski krojači so izgledali naveličani vseh turistov, ki se dnevno pretakajo po teh ulicah. Za drugačen Bangkok sva zato ob najini vrnitvi iz Filipinov pobegnila v nekatere izmed mnogih čudovitih budističnih templjev in se za velik del popoldneva izgubila v China townu.

Do Filipinov sva letela z nizkocenovnikom Tiger air - mogoče ne bi, če bi prej slišala vse možne zgodbe o zgrešenih pristajalnih stezah, okvarah in nesrečah. No, mi2 s tem nisva imela težav, sva pa šele na poti do Clarka (Angeles City) pogruntala, zakaj so naju karte do tja prišle tako poceni - Clark je bivša ameriška vojaška baza in temu primernu je bila v preteklostu v mestu prilagojena tudi ponudba. V Clarku je bilo tako nekdaj okoli 100.000 prodajalk ljubezni, danes jih je "le" še 10.000. Če vprašate mene, je mesto še vedno ena velika rdeča četrt in razen zares gnusnih prizorov ne ponuja veliko. Naj pri tem pripomnim še, da so Filipinci zares lepi ljudje, morda celo eni najlepših v tem predelu Azije. Filipinke so res lepotice in zares hudo je, ker je v celotni deželi tako razširjena prostitucija, pa tudi pedofilija, oblast pa zaradi prilivov pač pogleda nekoliko stran. Vsi nizkocenovniki poceni veselo prevažajo povečini debele zahodne moške, ki si nerodno barvajo svoje redke lase, na enem izmed poletov pa sva se znašla tudi mi2 in vsi so naju gledali v smislu - kaj pa ta dva tukaj? Vsem, ki se odpravljate na Filipine - mogoče raje poskusite leteti na Manilo - čeprav, no, Manila je v bistvu boljša izbira med zares gnilima opcijam;

Najin plan je bil najprej odriniti na S Filipinov (North Luzon), a je bil predel ravno v tistem času zadet z enim izmed tajfunov, zato sva se odpeljala do Manile. Manilo sva v resnici videla zgolj izza šip avtobusa in taksijev, toda mesto je hektično in v poletni vročini ulic me za nič na svetu ne bi dobili iz klimatiziranega busa na ogled mesta. Manila naj bi bila pred bombandiranjem v drugi svetovni vojni eno izmed najlepših azijskih mest, danes pa je sestavljena iz bolj šmensi predelov s stolpnicami in hoteli, pa slumov takoj zraven. Največ je v bistvu barakarskih naselij, ki pa niso slumi, temveč pretežni način gradnje naselij v mestu. V mestu vidiš vse - od super nobel enoprostorcev, iz katerih kar puha hladen, klimatiziran zrak, pa do javnih vlakov, ki so tako nabiti, da ljudje visijo skozi okna in vrata in se morajo pri vožnji izogibati, da se ne zaletijo v razne štange ob progi. Manila me ni prepričala, morda zaradi pomanjkanja šarma, morda pa ji preprosto nisem dala prave priložnosti, da me očara... V vsakem primeru, sva jo vselej zapustila, brez da bi tam prespala.

V bistvu sva tja prispela sredi dneva, bus pa naju je vrgel dol v vrvež mesta. Ker nisva niti približno vedela kje sva, sva vzela taksi, da naju odpelje na letališče, kjer sva na vrat na nos kupila karto za Coron in čez pol ure že zategovala varnostni pas na letalu. Nizkocenovniki, ki letijo med otoki po Filipinih so, amm, različnih kvalitet. Ker je Coron majhen otok s kratko pristajalno stezo, tja leti mali propelerček, za kakih 50 potnikov. Nasploh je premikanje po Filipinih svojevrstna izkušnja, mislim da do sedaj na potovanjih še nisem premagala toliko strahov, kakor ravno tam... 

Ko se iz deževne Slovenije spominjam na divjino Filipinov, me spet zasrbijo podplati in iz predala v kavču že manično vlečem svoj ruzak, ki se je spet zataknil za enega izmed vogalov predala. Potem se zavem, da še ni čas, da še ne veva, kdaj spet odrineva in da bodo mojega nemirnega duha za nedoločen čas morali hraniti spomini... Pri vsem tem je zanimivo, da pri tem ne gre zgolj za dih jemajoče sončne zahode in prijazne, bele nasmehe ljudi, ki tam živijo. Bilo je tudi precej težkih trenutkov, celo takih, ko sem se bala za najini življenji... Ampak nič ne da bolj intenzivnega občutka, da si živ, kakor ravno potovanje... Nič ne more umiriti hrepenenja po pakiranju ruzaka in neprespanih nočnih vožnjah... Nikoli nisem bolj tu in zdaj, kakor ko imam rame že povsem odrgnjene od ruzaka in tevice znucane ter zaprašene do nerazpoznavnosti..

(za celotno foto zgodbo kliknite na Philippines v desnem stoplcu Popotovanja)

Še ne tako dolgo nazaj...