"Joie de vivre" bi bil skupen naslov vseh mojih postov o popotovanju po Filipinih... Kdor je kdaj potoval po tej krasni deželi, bo vedel, zakaj sem izbrala tak naslov, kdor še ni, pa upam, da mu bo postalo jasno skozi branje mojih objav. Zgodbo bom objavljala po koščkih tule, sledili pa ji boste lahko tudi v povzetkih in fragmentih na Twitterju, če mi bo to uspevalo, kot sem si zamislial, a 140 znakov verjetno včasih ne bo dovolj...
Filipini so po hudem tajfunu, ki jih je zadel pred kratkim, danes spet povsem drugačni. Ko sva tja potovala midva je bila sicer sezona monsunskega dežja in tajfunov, a sva bila glede tega precej srečna. Odletela sva iz Brnika (jap, z Adrio sva dobila najcenejši let do Bangkoka - 591 eur na osebo v poletni sezoni) najprej proti Zurichu (kjer na letališču raje stradajte, kakor da plačujete nerazumne cene hrane - verjemite, se ne splača, tak dobro pa spet ni), nato pa direktno do Bangkoka, ki naju je po treh letih že čakal. Na prvi pogled je obljubljal isti vrvež, toda turistični predel (Pra Atit, Khao San ipd. uličice), so letos pokazale nekoliko bolj zdelan obraz. V poletni vročini je Bangkok vroč in nekoliko zaprašen, najbolj turistično oblegan del mesta pa utrujen in zgaran od turizma... Tajski prodajalci in indijski krojači so izgledali naveličani vseh turistov, ki se dnevno pretakajo po teh ulicah. Za drugačen Bangkok sva zato ob najini vrnitvi iz Filipinov pobegnila v nekatere izmed mnogih čudovitih budističnih templjev in se za velik del popoldneva izgubila v China townu.
Do Filipinov sva letela z nizkocenovnikom Tiger air - mogoče ne bi, če bi prej slišala vse možne zgodbe o zgrešenih pristajalnih stezah, okvarah in nesrečah. No, mi2 s tem nisva imela težav, sva pa šele na poti do Clarka (Angeles City) pogruntala, zakaj so naju karte do tja prišle tako poceni - Clark je bivša ameriška vojaška baza in temu primernu je bila v preteklostu v mestu prilagojena tudi ponudba. V Clarku je bilo tako nekdaj okoli 100.000 prodajalk ljubezni, danes jih je "le" še 10.000. Če vprašate mene, je mesto še vedno ena velika rdeča četrt in razen zares gnusnih prizorov ne ponuja veliko. Naj pri tem pripomnim še, da so Filipinci zares lepi ljudje, morda celo eni najlepših v tem predelu Azije. Filipinke so res lepotice in zares hudo je, ker je v celotni deželi tako razširjena prostitucija, pa tudi pedofilija, oblast pa zaradi prilivov pač pogleda nekoliko stran. Vsi nizkocenovniki poceni veselo prevažajo povečini debele zahodne moške, ki si nerodno barvajo svoje redke lase, na enem izmed poletov pa sva se znašla tudi mi2 in vsi so naju gledali v smislu - kaj pa ta dva tukaj? Vsem, ki se odpravljate na Filipine - mogoče raje poskusite leteti na Manilo - čeprav, no, Manila je v bistvu boljša izbira med zares gnilima opcijam;
Najin plan je bil najprej odriniti na S Filipinov (North Luzon), a je bil predel ravno v tistem času zadet z enim izmed tajfunov, zato sva se odpeljala do Manile. Manilo sva v resnici videla zgolj izza šip avtobusa in taksijev, toda mesto je hektično in v poletni vročini ulic me za nič na svetu ne bi dobili iz klimatiziranega busa na ogled mesta. Manila naj bi bila pred bombandiranjem v drugi svetovni vojni eno izmed najlepših azijskih mest, danes pa je sestavljena iz bolj šmensi predelov s stolpnicami in hoteli, pa slumov takoj zraven. Največ je v bistvu barakarskih naselij, ki pa niso slumi, temveč pretežni način gradnje naselij v mestu. V mestu vidiš vse - od super nobel enoprostorcev, iz katerih kar puha hladen, klimatiziran zrak, pa do javnih vlakov, ki so tako nabiti, da ljudje visijo skozi okna in vrata in se morajo pri vožnji izogibati, da se ne zaletijo v razne štange ob progi. Manila me ni prepričala, morda zaradi pomanjkanja šarma, morda pa ji preprosto nisem dala prave priložnosti, da me očara... V vsakem primeru, sva jo vselej zapustila, brez da bi tam prespala.
V bistvu sva tja prispela sredi dneva, bus pa naju je vrgel dol v vrvež mesta. Ker nisva niti približno vedela kje sva, sva vzela taksi, da naju odpelje na letališče, kjer sva na vrat na nos kupila karto za Coron in čez pol ure že zategovala varnostni pas na letalu. Nizkocenovniki, ki letijo med otoki po Filipinih so, amm, različnih kvalitet. Ker je Coron majhen otok s kratko pristajalno stezo, tja leti mali propelerček, za kakih 50 potnikov. Nasploh je premikanje po Filipinih svojevrstna izkušnja, mislim da do sedaj na potovanjih še nisem premagala toliko strahov, kakor ravno tam...
Ko se iz deževne Slovenije spominjam na divjino Filipinov, me spet zasrbijo podplati in iz predala v kavču že manično vlečem svoj ruzak, ki se je spet zataknil za enega izmed vogalov predala. Potem se zavem, da še ni čas, da še ne veva, kdaj spet odrineva in da bodo mojega nemirnega duha za nedoločen čas morali hraniti spomini... Pri vsem tem je zanimivo, da pri tem ne gre zgolj za dih jemajoče sončne zahode in prijazne, bele nasmehe ljudi, ki tam živijo. Bilo je tudi precej težkih trenutkov, celo takih, ko sem se bala za najini življenji... Ampak nič ne da bolj intenzivnega občutka, da si živ, kakor ravno potovanje... Nič ne more umiriti hrepenenja po pakiranju ruzaka in neprespanih nočnih vožnjah... Nikoli nisem bolj tu in zdaj, kakor ko imam rame že povsem odrgnjene od ruzaka in tevice znucane ter zaprašene do nerazpoznavnosti..
(za celotno foto zgodbo kliknite na Philippines v desnem stoplcu Popotovanja)
Ni komentarjev:
Objavite komentar