Camille Claudel 1915 je zgodba o francoski kiparki in grafičarki, umetnici, v zgodovini pogosto bolj poznani zaradi njenega brata Paula Claudela ali Augusta Rodina, čigar ljubica je bila. Film v svoji mučnosti, tišini in scenografiji prikazuje Camillino hospitalizacijo v Montdevergues Asylum - psihiatrični bolnišnici, kjer je Camille tudi dočakala svojo smrt. Zdi se, da Camille ni nikoli povsem vedela razlogov za njeno hospitalizacijo, ključni pobudnik katere je bil njen brat, Paul.
Film je za samega gledalca mučen. Prikazuje namreč brez-dogodkovno življenje vseh hospitaliziranih žensk, pri čemer je ključni lik Camille, za katero se vseskozi zdi, da ne sodi v to ustanovo. Gledalcu dobršen del filma ni povsem jasno, zakaj je Camille zaprta v tej psihiatrični bolnišnici, vendarle pa se do konca filma vse bolj jasno kažejo njeni simptomi. Še najbolj očiten simptom, za katerim trpi Camille je gotovo preganjavica oziroma paranoja. Paranoja, da jo bodo v ustanovi zastrupili s hrano, paranoja, da je za njeno zaprtje kriv nesojeni ljubimec Rodin, paranoja, da ji hočejo ukrasti njena umetniška dela in razdejati njen atelje, paranoja, da hoče Rodin z njeno hospitalizacijo preprečiti, da bi ga kot umetnica presegla. Na neki ravni gledalec ves čas ve, da Camille preganja paranoja. Po drugi strani pa lahko ves čas nihamo med tem, kar je dejansko res in njenimi občutki. Je njen izbris in njeno strpanje v psihiatrično bolnišnico zares nujno? Jo hoče na ta način družina umakniti pred pogledi drugih, da bi si ohranili družinski ugled? Je njena umetniška genialnost, genialnost ženske, zares tako ogrožajoča, da so v kriterijih, kaj je genij, med spoloma vladala dvojna merila? So v ustanove zapirali tudi vse moške umetnike, genije, ki so jih pestili podobni dvomi in psihične težave?
Odgovori si morda najbolje vsak sam, po ogledu filma. In slednji vsekakor ne pomeni prijetnega nedeljskega večernega razvedrila, ampak režiserju v polnosti uspe gledalca zajeti v vsakodnevno dogajanje in muke Camille. Ob gledanju ves čas čakamo, da se nekaj zgodi - podobno kot na dogodek čaka Camille. A dogodek umanjka, kar bi morda nekateri razumeli kot ključno kritiko filma, po mojem mnenju pa nakazuje njegovo najnotranjejšo poanto - Camille živi brez smisla, v njenem življenju se ne zgodi nič. Njeno življenje je razpeto med kriki psihiatrične bolnišnice in čakanjem na obiske brata Paula, za katerega se proti koncu filma izkaže, da nima namena rešiti Camille iz krempljev hospitalizacije. Camille leta 1943 tudi umre znotraj zidov ustanove, njen brat pa se ne udeleži njenega pogreba.
Njena želja je vseskozi očitna - Camille si želi biti zunaj zidov, svobodna, nekje na samoti, kjer bi lahko ustvarjala. Gre za ustvarjalski oziroma kreativni nemir, ki so ji ga s hospitalizacijo vzeli - s tem pa so ji vzeli vse. Čeprav se morda skozi film prebijamo, mi film po ogledu in ob razmišljanju o njem postaja vse bolj ljub. Na eni strani kaže realna dejstva, muke in žalost znotraj zidov zaprtih, tistih, ki so bili označeni za nore. Na drugi strani imamo izbris umetnice, ki se jo tudi danes v biografijah najpogosteje najprej navaja kot sestro (bolj znanega brata Paula) in kot ljubico (Rodina), šele nato pa kot samostojno umetnico - kot da brez oznak sestra in ljubica ne moremo vedeti, kdo je Camille Claudel bila. Povečini ni vpisana med velika umetniška imena 20.stoletja, kar je v določeni meri gotovo moč pripisati tudi njeni dolgoletni hospitalizaciji in nevidnosti, v katero je bila prisiljena. Camille si je želela le odročnega, samotnega življenja. Film jo prikaže kot nekoga, ki je sposoben skrbeti zase in ki ni nagnjen k agresiji do drugega. Bi bila morda lahko prostost najboljše zdravilo za njeno paranojo?
Kdo odloča o norosti? Kdo zapira? In kdo preceni, kdaj spustiti na prostost? Camille Claudel 1915 je umetniški film o umetnici, ki je večji del svojega življenja preživela neumetniško, brez možnosti za resnično umetniško izražanje. Verjetno si je skozi zgodovino podobno usodo delilo še veliko žensk-genijev, in verjetno se bo to dogajalo tudi v prihodnje. Ko pogledaš v Camilline oči, ki zro preko zidu v prostrano pokrajino, se v njih zrcalijo vse potencilne možnosti, ki bi lahko bile. Pa se nikoli niso zgodile.
Ni komentarjev:
Objavite komentar