Poslednji razsodnik v umetnosti

Rada imam umetnost. Ali vsaj tisto, kar sama opredeljujem kot umetnost. Umetnost je zame predvsem izražanje in potešitev človekovega čuta po lepem, estetskem. Ta čut sega že v same začetke človekovega razvoja in je živo prisoten skozi vso zgodovino. Moja "definicija" je seveda povsem subjektivna, toda v umetnosti se mi je že mnogokrat izkazala za zelo dobro načelo, po katerem se lahko orientiram. Ima pa umetnost vseskozi zame tudi nek drug naboj - in sicer moč, da v družbi sproži delovanje. In spremembe.

Zakaj sploh pišem o umetnosti? Razmišljanje je sprožilo nedavno srečanje z raznovrstnimi umetniškimi deli oziroma kreacijami, ki bi jih kot umetniške lahko opredelili, lahko pa bi jim ta naziv tudi odrekli. Če se tako vprašamo, kaj je v preteklosti neko delo opredeljevalo kot umetniško, lahko v veliki večini primerov rečemo, da neko delo lahko opredelimo kot tako, ko ga postavimo v kontekst. Poleg tega so nekatera umetniška dela umetniška, ker so jih kot umetniške razglasili kritiki in relevantni strokovnjaki. Zagata se začne, če pred nekoga postavimo umetniško delo, ki ga ni še nikoli videl in mu ne povemo, da gre za delo svetovno priznanega umetnika, denimo slikarja. Na podlagi česa se bo tedaj ta oseba, brez konteksta, v katerega bi delo umestila in brez predhodnih informacij, odločila? Najverjetneje bo njena odločitev temeljila na predhodnem znanju o umetnosti in na lastnih preferencah - slednje bodo verjetno v veliki večini primerov poslednji razsodnik. Človek se lahko vstane iz stola, še enkrat pogleda sliko priznanega slikarja in reče: "Brez veze. Kdo je to naslikal? Navadno amaterstvo."

Težava je še toliko bolj očitna v sodobni umetnosti, ki privzema mnogotere oblike in kjer pogosto umanjka ključna referenca, na katero bi se lahko sklicevali, ko bi zatrdili: "To delo je umetniško." S podobnimi paradoksi se lahko srečamo v povsem vsakdanjem življenju - pridem na obisk, v prostoru zagledam kičasto skulpturo in, ker sem z gostiteljem tesna prijateljica, zbadljivo vprašam po izvoru tega okraska. Gostitelj pove, da gre za skulpturo priznanega umetnika, njena cena pa je bila tudi precej visoka. V isti sapi se tako počutim nekoliko neumno (nepodučeno, ne-sočasno), hkrati pa ne morem verjeti, da je sočasni kontekst tej kreaciji podelil pridevnik umetniški. Bi bila skulptura za lastnika še vedno enako vredna, če o njen ne bi vedel nič? Bi jo v tem primeru sploh pogledal, kaj šele kupil?

Kaj lahko potegnemo iz zapisanega: meni skulptura še vedno ni všeč in niti približno ne vzdrami mojega čuta za estetiko. To se ne zgodi niti, ko izvem za njeno ceno in ime ustvarjalca, ki jo je ustvaril. Nikoli je ne bi kupila in nikoli je ne bi želela vsak dan gledati v svoji dnevni sobi. Ne spreminja dojemanje sveta in me ne poziva k delovanju. Poslednji razsodnik v umetnosti je najbrž tako konec koncev vsakdo sam...

Še ena jesenska...