Bohol, Philippines

Iz Port Bartona sva se tako po 4 dnevih le poslovila. To je bil zares odličen kraj, da se povsem odmakneš, se nafilaš z energijo in pripraviš na dneve migracij, ki so sledili :) Iz Port Bartona sva skozi junglo nazaj potovala z jeepney-em kričečih barv, ki se je do Puerto Princese že povsem napolnil, vsake tolike pa je iz strehe zletela tudi kakšna zvrhana košara. Pot po blatu skozi jungo je bila adrenalinska, enkrat je celo kazalo, da smo obtičali v blatu, saj smo se le s težavo izkopali in odpeljali naprej. Po nekaj urah vožnje, smo prispeli v Puerto Princeso, ki je nekakšno glavno mesto Palawana, sicer pa nič posebnega. Od tam sva že naslednji dan odpotovala proti Cebuju, drugemu največjemu mestu na Filipinih, kjer sva zgolj prespala in se zjutraj tretjega dne migracij zapored z ladjo odpravila do Bohola, manjšega jungelskega otoka, ki slovi po čokoladnih gričih, svoji divji naravi in majhnih primatih, ki se imenujejo Tarsier.

Bohol je precej poraščen otok, hkrati pa naj bi bil to prvi kraj na Filipinih, ki so ga v preteklosti pokristjanili. V mestu Lobok stoji tudi najstarejša cerkev na Filipinih in dejansko se tudi po arhitekturi in živahnosti ljudi pozna španska kultura, ki je tudi sicer na Filipinih pustila kar očiten pečat. Po Boholu sva veliko uporabljala lokalne avtobuse, od katerih pa ne pričakujte točnosti, ampak si raje za vse poti vzemite dovolj časa. Poleg tega je veliko avtobusov tudi polnih, zato se enostavno peljejo mimo, ko čakaš nanje. V skrajnem primeru te ob polnem avtobusu naložijo kar na streho, kjer se moraš pošteno izogibati vseh vej in električnih kablov, ki nevarno nihajo in visijo nad glavami. Vsaka pot na Filipinih je tako res doživetje zase, iz vidika premikov pa so Filipini zaradi svoje velikosti gotovo najbolj zahtevna destinacija doslej.

Na Boholu sva prenočevala v majhnih,a dobro znanih kolibah (vsaj med popotniki), ki se imenujejo Nuts Huts in se nahajajo direktno v džungli. Iz terase kolibe tako zreš direktno v več deset metrov visoko steno, povsem poraščeno z drevesi in občutek je zares fantastičen. Seveda je prenočiti med vsemi živalmi in stvori, ki bivajo le bambusovo steno stran od tebe svojevrsten izziv, a vsekakor izkušnja, ki jo je vredno izkusiti.