Jaz=končnost

Danes me je spet navdihnil kozmos... Potikala sem se po vrtu z nešteto potmi... in premišljevala o življenju... Kako ga večina preleti, brez da bi ga zaživela... Kako se nikoli ne ukvarjamo s svojo končnostjo, ker boli, da nismo nesmrtni... Mene pa življenje ne pusti na miru... Končnost mene, končnost tebe, ki te neskončno ljubim, končnost vseh, ki jih imam rada z vsem srcem - uzavestiti to bi pomenilo na svoje življenje pogledati iz perpektive, ki osvetli le tisto, kar je zares pomembno in vredno ter se odločiti početi tisto, kar te res osrečuje! Dano nam je omejeno časa, nikoli več ne bomo dobili druge priložnosti! Čeprav nikoli ne moreš iz distance gledati na svoj jaz, saj zavesti ni dano vedeti o mnogočem in je pol človeškega življenja preživetega v nezavednem ter je nemogoče, da bi ugotovil, kaj je na tvojem dnu, vseeno človek lahko sledi svoji intuiciji in izbere tisto izmed neštevno potmi, ki edina osmisli njegovo končnost... mojo končnost...  
V novo leto zato vstopam svobodna in jazu puščam širno prostost, da najde in živi svoj smisel!

 "Nenadoma te prešine strahotno spoznanje: nikoli ne moreš pozabiti svojega življenja in gledati hladno nase z mesečevega površja - in nikoli ne moreš na dno samega sebe, kjer bi našel svojo podobo. Zmeraj visiš vmes med skrajnostmi, zaklet v neprestano šviganje med vsem in med skrivnostjo lastnega jaza; vse življenje si prizadevaš, da bi se za hip ustavil in nekaj spoznal - zaman, zaman. " (Zupan: Menuet za kitaro)