sreda, 18. junij 2014

Banaue, Severni Luzon, Philippines

Kot vse poti do sedaj, je bila tudi pot na sever svojevrstna izkušnja. Najprej sva iz Kalibo letališča letela v Manilo, za čuda brez večjih zamud in odpovedi. Potem sva želela še isti večer iz Manile z avtobusom na sever, v vas Banaue (celonočna vožnja). V Manilo sva prispela ravno v njihovi "rush hour", kar je pomenilo, da je bilo mesto nabito do zadnjega kotička. Mesto Manila je že tako hektično in izjemno gosto naseljeno, a ko gredo Filipinci iz dela, to zgleda kakor neprehodna džungla ljudi. Za naju je to pomenilo, da sva se od letališča do Ohayami bus terminala vozila vsaj 40 min, od tega smo pol časa stali na mestu. Zapletlo se je že, ko sva iskala taxi - vsaj tri četrtine taxi voznikov je namreč prvič slišalo za ta terminal, zato sva bila na koncu že precej v dvomih, da nama bo isti večer še uspelo ujeti pravi avtobus. Manilo dela dodatno zakomplicirano tudi dejstvo, da kljub svoji številčnosti, nima osrednjega avtobusnega terminala, ampak je po mestu razsejanih več privatnih avtobusnih podjetij. Med vožnjo in stanjem s taxijem sva tako videla košček nočne Manile, od slumov, do urejenih nebotičnikov in četrti, vse pa brez izjeme polno ljudi. Mimo je ravno peljal tudi vlak, ki je bil v indijski maniri poln ljudi, nekateri so viseli skozi vrata, kar pa je tudi tu očitno povsem običajno. Ko sva tako le prispela o Ohayami terminala, ki izgleda kakor manjše zapuščeno avtobusno postajališče pri nas, s parkiranimi tremi avtobusi (na pot gre iz Manile na sever vsak večer približno pet avtobusov - ja, povsem skregano s povpraševanjem), je na okencu pisalo "fully booked". Mi2 si sedežev vnaprej seveda nisva rezervirala, zato je obstajala možnost, da bova morala prenočiti v Manili, česar pa se seveda nisva ravno veselila. Po pregovarjanju z uslužbenko, nama je ta dejala, da pa vseeno lahko kupiva sedeže "in the middle", kar je v praksi pomenilo, da sva deveturno pot do severa preživela na plastičnih majhnih stolih, ki si jih prineseš in odneseš iz avtobusa sam. Malo iz mazohističnosti, predvsem pa zaradi hektičnosti Manile, ki naju je odvračala od prenočevanja tam, sva se odločila, da preizkusiva svojo trpežnost in potrpljenje. 



Pot do Banaue je zame minila razmeroma brez težav, vsaj polovico sem tudi prespala (za kar se moram zahvaliti prijaznim filipinkam, med katerimi sem imela svoj stol in katere so mi dovolile uporabo stranskega dela njihovih naslonjal). Ko sva zjutraj zagledala Banaue, so bili ves trud in vse nadloge poti takoj poplačane.
Banaeu so namreč naravni tempelj za meditiranje. Brez heca. Gre namreč za vas, umeščeno v strme riževe terase, narejene iz zemlje, ki so meni že sicer v Aziji navadno najljubši kotiček raznih dežel. Gre za cca. 2000 let stare riževe terase, izdelane ročne, ki celotno dolino spreminjajo v naravni amfiteater, pobarvan z vsemi barvami, med katerimi najbolj bode v oči sveže zelena barva riža. Sam kraj spominja na Kalaw v Burmi, pa tudi ljudje v visokogorju Filipinov so drugačni od preostalih, bolj obmorskih delov te dežele. So izjemno prijazni, moški pa žvečijo Mokko (kombinacijo oreščkov, tobaka, poživil in zdrobljenih polževih hišic, ki delujejo kot poživilo oz. droga, pri tem pa pljuvajo kot kri rdeče pljunke sline - kakor v Burmi). Energija Banaue je izjemno pomirjujoča, kraj pa izjemno tih in sproščen. Že ob 9ih se zapre praktično vse, tako da sever zares ni pravi kraj za tiste, ki se nadejajo zabav pozno v noč.







V Banaue sem praznovala tudi svoj r.d - s trekingom med okoliškimi vasmi, ki so dostopne zgolj peš. To jih dela izjemno zanimive in odmaknjene od preostalega sveta, čeprav je sever že na splošno precej manj infrastrukturno razvit, kakor preostali Filipini. Tako sva na poti videla vasi Tam-an, Poitan in slap, ki se ga vidi iz vasi Banaue. Kljub spraševanju po smeri, v kateri naj hodiva, sva se med nešteto strmimi stopnicami med riževimi polji gor in dol, vmes tudi izgubila in večkrat zašla. Ko sva se vračala nazaj v Banaue, sva srečala Nemca, ki je poročen s Filipinko in ima namen v bližini vasi (20 min hoda do avtobusne postaje) narediti koče in restavracijo za popotnike, s čimer želi pomagati lokalnemu prebivalstvu. Resnica je namreč ta, da imajo domačini od turizma bore malo. Njihov vsakdan je izjemno trd, iz roda v rod pridelujejo organski riž in skrbijo za terase, ki so glavna atrakcija, ki privablja ljudi, za kar pa jim država z ničimer ne pomaga. Sever je tudi sicer zaradi lege in geografskih preprek (gora) nekoliko potisnjen ob rob, zato se morajo ljudje sami znajti pri preživetju. Na koncu sva pristala pri filipinski družini, ki naju je povabila na kosilo in s katerimi smo se zapletli v zanimiv pogovor. Hrana, ki sva jo jedla, je bila nadpovprečno okusna, v kotu pa naju je ves čas opazovala privezana Iguana (kuščar), ki so ga ulovili, da ga bodo naslednji dan skuhali in pojedli. Na Filipinih sva tako doživljala najbolj pristen stik z domačini doslej, ljudje in narava delajo to deželo res vredno obiska. 










Ni komentarjev:

Objavite komentar