Malapascua je znana predvsem kot raj za potapljače, na otoku se v ta namen nahaja ogromno dive resort-ov, pri čemer cene in kvalitete močno varirajo. Ker je otok med potapljači precej priljubljen, so tudi cene prenočišč nekoliko dražje. Mi2 sva sicer našla bungalov povsem na obali za 900 pp, v ceni pa je bil vštet tudi zajtrk. To je bila ok cena, je pa res, da je bil najin bungalov zelo osnoven, elektrika pa le od 6 popoldan do 6 zjutraj, na agregat. Malapascua nudi popotniku vse, kar si zaželi - lahko se povsem osami in za nekaj dni pozabi na ves svet, lahko vidi najbolj fascinantno podvodno življenje, lahko spi v resortih za 5 zvezdic, lahko pa si poišče idilično leseno kolibo za precej manj denarja. Mi2 sva na Malapascui predvsem lenarila, si privoščila kako dražjo večerjo v katerem izmed resortov, snorklala in brala.
Na Malapascue sva 1. v Aziji sploh v sobi spala zastonj. V "resortu" (glej kolibo na sliki zgoraj levo - najin resort je bil bleda senca te besede) so nama namreč povedali, da je zmanjkalo goriva za agregat in da ponoči ne bo elektrike, da pa v zameno lahko spiva zastonj. S tem sva se seveda strinjala in ideja se nama je zdela sijajna vse dokler naju ponoči niso veselo začeli grizljati komarji in se gostiti z nama. Prejšnje noči sva imela namreč prižgan ventilator, usmerjen v naju, kar je komarjem preprečevalo, da bi lahko pristali na naju in naju popikali. To noč pa sva se brez elektrike morala znajti vsak po svoje. Jaz sem se kljub vročini povsem zavila v spalko in je še nekako šlo, fanta pa so komarji povsem popikali, celo po kolenih in na veko. Sredi noči se je začel panično špricat z repelentom, vmes se je še stuširal, bolj malo noči pa je dejansko prespal. K sreči sva naslednjo noč spet imela elektriko.
Ni pa Malapascua zgolj turistična. To je sicer prvi vtis, ki ga kot popotnik dobiš, ko se približuješ otoku. Če pa se odločiš, da boš malo bolje spoznal tudi notranjost otoka, potem kmalu ugotoviš, da se v notranjosti skriva živahno vaško življenje, kjer otroci skačejo gumitvist, očetje pa pobirajo stave in stavijo v krvavih petelinjih bojih. Če nekaj časa raziskuješ otok, ki je tako majhen, da se ga da v nekaj urah obhoditi peš, potem kmalu pozabiš, da se na drugem koncu nahajajo dragi resorti in potapljaške šole. Nasploh so takšne vaške skupnosti na Filipinih izjemno povezane in občutek imaš, da je za vsakogar dobro poskrbljeno. Na poti so mi takšni kraji/vasi vselej bližje kakor utrip velikih mest, saj so mesta vendarle mnogo bolj brezosebna in hladna. V Cebuju tako ni nič nenavadnega, če cele družine spijo in živijo na kartonu ob bankomatu, na vasi pa je prostor za vsakogar, nihče ni povsem prepuščen samemu sebi.
Zadnjo noč pred najinim odhodom naju je sredi noči prebudila močna nevihta, ki je vso svojo energijo usmerjala v strele, ki so udarjale tja nekam v odprto morje. Zjutraj sva se prebudila v očiščeno nebo, se najedla in si na ramena oprtala spet ruzake. Pot sva nadaljevala proti Oslobu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar