Naslednja točka na najini poti je bil majhen kraj Tanawan, ki je sestavljen zgolj iz ene širše ulice, ki poteka vzporedno z morjem. Tanawan je morda manj poznan kakor Oslob, oba kraja pa turisti obiščejo zaradi tamkajšnjih kitovcev (morskih psov), s katerimi lahko plavaš v morju. Še preden sva se odpravila tja, sva bila glede tega izleta kar precej v dvomih. Pri snorkljanju s temi morskimi psi obstaja namreč tudi več etičnih pomislekov. Najpomembnejši je gotovo ta, da te morske pse zaradi obiskovalcev umetno (s hranjenjem) skozi vse leto zadržujejo ob teh obalah, saj so drugače kitovci nomadi in se selijo za hrano. Morda bi zato vsem, ki potujete na Filipine svetovala, da si skušate svoje potovanje splanirati tako, da boste te čudovite ogromne živali raje videli kje na poti njihovih migracij - kjer bodo v svojem naravnem okolju v zanje primernem času leta. Drug pomislek je tudi gužva- če želite s kitovci preživeti vsaj nekaj mirnih minut, potem morate na morje odriniti že ob 6ih zjutraj, še bolje poprej. Kasneje kot se boste odpravili na morje med kitovce, več bo ljudi in ladij, večja gužva pa gotovo tudi ne vpliva ravno blagodejno na same morske pse. Skratka, za obisk tega kraja in ogled teh fascinantnih živali so tako plusi kakor minusi, mi2 sva bila precej neodločena, kaj storiti, zato sva se na koncu odločila, da se na lastni koži prepričava, kako stvari izgledajo. Bila je "once in a lifetime" izkušnja, ki pa je ne bi ponovila, predvsem zaradi etičnih pomislekov. Po drugi strani je potrebno priznati, da ima turizem vselej dva obraza - podobno bi lahko nekdo bojkotiral obisk El Nida, ki je zaradi turizma in ladij, ki pljujejo med koralnimi grebeni, izjemno uničen - precej koral je namreč zaradi sider poškodovanih, ljudje pa le redko pomislijo na to, ko odpotujejo tja. Prav tako je podoben primer morda Halong Bay v Vietnamu, ki sva ga prav tako obiskala pred leti, kjer je celoten zaliv prilagojen potrebam obiskovalcev, kar pomeni, da so po potrebi za plovbo ladij tudi razstrelili dele dna ipd. Tako da se je glede teh obiskov takšnih krajev najbolje odločiti povsem osebno...
Plavanje s kitovci vas bo tudi precej udarilo po žepu - za približno polurno snorkljanje z opremo vred boste odšteli cca. 1000 pp, če pa želite imeti še kakšno podvodno fotografijo boste za kamero in nekoga, ki vas poslika odšteli še 500 pp. Vsekakor skušajo tudi Filipinci kitovce dobro tržiti.
Pod vodo sem bila vsega skupaj mogoče 5 min - plavanje s tako ogromnimi živalmi je grozno in fascinantno hkrati. Čeprav kitovci jedo samo plankton, je njihova velikost še vedno precej strašljiva, prav tako je precej nenavaden občutek, ko plavaš med njimi in te obdajajo iz vseh strani. Zgolj za občutek - največji kitovec, ki smo ga videli, je bil dolg približno 12 metrov (meni se je zdel velikosti avtobusa).
Ko smo se vrnili nazaj na kopno, sva se odpravila nazaj do Cebuja. od koder sva naslednji dan letela proti Boracayu. Popoldne sva tako izkoristila za ogled Cebuja, ki je pravo filipinsko mesto - hektično, glasno, organizirano v svoji popolni neorganiziranosti, brbotajoče in tudi žalostno. Tu namreč srečaš otroke in cele družine, ki živijo na svojih zaplatah pločnikov in cest, veliko je tudi prosjačenja. Dan se je zaključil z močnimi nalivi dežja, ki je vsaj nekoliko spral smog in žalost z obličja Cebuja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar